Ena lučka je prižgana ... ali adventni nastopi v Benečiji
Predpraznično vzdušje med Slovenci na Videmskem
Združenje don Eugenio Blanchini iz Čedada je po dveletnem premoru zaradi pandemije dalo pobudo, da bi se oživili zborovski dogodki, ki naj bi v adventnem času pripeljali v nekatere gorske vasi med Čedadom in Karnajsko dolino pevske zbore s Tržaškega, da bi sodelovali pri bogoslužju in nato v cerkvi nastopili s krajšim sporedom primernih slovenskih pesmi. Za ljudi iz obmorskih krajev je bila to istočasno priložnost, da spoznajo življenjske razmere na skrajnem zahodnem robu Benečije, saj pravzaprav bolj malo vemo o tem, kako ljudje tam živijo, koliko še govorijo slovensko narečje ali pojejo ‘po našin’. V tem duhu so bili letošnji obiski še posebej zanimivi.
Lepa sončna sobota, 26. novembra 2022, je povabila v Brezje nad Tipano Farni zbor iz Šempolaja, ki ga vodi Ivo Kralj, za to priložnost jim je priskočil na pomoč organist David Lenisa. S petjem slovenskih ponarodelih cerkvenih pesmi so sodelovali pri bogoslužju božje besede, ki jo je na predvečer prve adventne nedelje daroval diakon Paolo Comelli iz Vidma. Šempolajske pevke in pevce sta na koncu v domačem narečju nagovorila domačina Gina Tomasino in Donato Sturma in oživila spomin na davne božične navade v vasi. V Brezju, ki ga varuje sv. Mihael in od koder je proti vzhodu krasen razgled proti Krnu, stalno živi le devet ljudi. Poleti, seveda, veliko več, saj se vračajo domov izseljenci; kljub maloštevilnim vaščanom imajo v vasi gostilno in mlado upraviteljico, ki je tudi poskrbela za pogostitev vseh, ki so se zbrali v cerkvi. Ob prigrizku in petju se je spletal pogovor, da so eni in drugi odkrivali, kako lepo ‘se zastopimo’.
Že naslednjega dne, na prvo adventno nedeljo, je MePZ Mačkolje, ki ga vodi Matej Lazar, sodeloval pri bogoslužju božje besede v Čenijeboli nad Fojdo. Obred je vodil Rino Petrigh. Kot je v cerkvi povedal domačin in podpredsednik društva Blanchini Gianfranco Topatigh, so taka srečanja dragocena, ker pomagajo ohranjati živ spomin na starodavne običaje in slovensko petje v vasi. Bil je to prazničen dan za domačine, ki so se zbrali v cerkvi sv. Janeza Krstnika, a tudi za Mačkoljane, ki so se po krajšem koncertu zbrali skupaj z vaščani okrog toplega ‘špargerta’, se družili, klepetali in peli ter sklepali nova poznanstva in načrtovali nove pobude.
Deževen in kar mrzel nedeljski dan, 4. decembra 2022, je sprejel priložnostni zbor pevk in pevcev raznih cerkvenih zborov s Tržaškega v cerkvi sv. Jakoba v Černjeji, to je v kraju, kjer je sredi 15. stoletja nastal t. i. Černjejski oz. Čedajski rokopis, ki je eden najstarejših zapisov v slovenskem jeziku. Pevke in pevce je vodil Tomaž Simčič; tudi tokrat so pri maši in po njej izvajali stare slovenske Marijine in adventne cerkvene pesmi. Nekateri starejši ljudje so ob tem ugotavljali, da v Černjeji pri maši ni bilo slovenskega petja že vsaj 40 let. Kaj lahko tak obisk pomeni gostiteljem in kaj gostujočim, si lahko le predstavljamo.
Sneg pa je v nedeljo, 11. decembra 2022, pobelil Porčinj, znani romarski kraj nad Ahtnom, kjer domuje ‘Marija žanjica’, ki se je leta 1855 prikazala deklici Tereziki Dush in kjer je v tamkajšnji cerkvi pri maši, ki jo je daroval p. Edi Foschietto, sodeloval Ženski zbor Prosek – Kontovel pod vodstvom Marka Štoke in ob harmonikarski spremljavi Boruta Štoke. Med mašo je predsednik Pro loco Luciano Turco pri ambonu zmolil ‘oćanaš’ v domačem narečju. Po maši je zbor ubrano zapel vrsto pesmi, Marko in Borut Štoka pa sta izvedla tudi skladbo za harmoniko in klarinet. Za gostujoči zbor so vaščani Porčinja pripravili pravi praznik, ki se je nadaljeval v bližnjem domu pod cerkvijo, kjer je tudi po besedi Turca ponovno prišla do izraza volja, da se tudi s takimi obiski ob petju in pogovoru oživijo domači govor in stare navade.
Cerkev Karmelske Matere Božje v Mažerolah nad Tavorjano je bila na zadnjo adventno nedeljo, 18. decembra 2022, prizorišče še zadnjega srečanja, ki mu je pobudnik Združenje Blanchini. Prižig še četrte svečke na adventnem vencu in lučke v svetilki pod oltarjem je bil poln simbolike, ki jo je lepo poudarila domačinka in občinska odbornica Miriam Macorig, ki je na koncu maše, ki jo je daroval don Angelo, tudi prebrala pozdravno pismo župana Pascolinija. Ta je v svojem dopisu izpostavil voljo, da bo občinska uprava stala ob strani gorskim vasem in tamkajšnjemu prebivalstvu, ki si želi ohraniti žive stare navade in domačo govorico. Med mašo in po njej je v Mažerolah pod vodstvom Iva Kralja pel Ad hoc oktet, sestavljen iz pevcev Fantovske skupine Devin-Nabrežina in MoPZ Fantje izpod Grmade, in izvedel več cerkvenih pesmi za moški zbor, na koncu pa še Vodopivčevo Pobratimijo, ki naj bi s svojim sporočilom še trdneje povezala to skupnost. Pred tem krajšim nastopom sta mladenič iz vasi in deklica iz Tavorjane, ki sta obiskovala dvojezično osnovno šolo v Špetru, v domačem narečju pozdravila kraške pevce in opisala stare navade na božično vigilijo, ko so popoldne vaški dečki hodili po hišah za ‘koledo’ in pobirali suho sadje in jabolka, ob zvonjenju avemarije pa so morali biti doma, ker bi jih sicer lahko srečal hudobni škrat in jim v koleno zasadil sekirico, ki bi jim delala težave in bolečine do naslednjega božičnega praznika. Opisali so nam tudi pričakovanje na polnočnico in nato kres, ki so ga v vasi zanetili na Svete tri kralje, ko so podrli jaslice in brinje, ki je bilo v hišah za praznike, znesli na kup in prižgali tradicionalni kres, ki je spet povezal vas. Starodavni običaji so tako spet stopili v zavest prisotnim domačinom, starejšim, ker so jih sami doživljali, mlajšim pa, ker jim jih zapuščajo v dediščino. Kaj bo iz tega nastalo, ostaja odprto vprašanje.
Lučke, ki so se prižigale v tem adventnem času na venčkih, so gotovo ta občestva usmerjale v Betlehem in sporočilo, ki ga prinaša Dete, obenem pa tudi oživile lučko pripadnosti in zvestobe domačim pesmim in jeziku ter starodavnim navadam, iz katerih lahko ti demografsko tako izpostavljeni kraji spet najdejo življenjsko moč, ki naj požene novo življenje iz korenin.
