“Duhovnik je tisti, ki se zahvaljuje”: srebrna maša g. Bertolinija in p. Brescianija

Nekdanji goriški nadškof p. Anton V. Bommarco, ki je 4. septembra 1999 v cerkvi sv. Ignacija v Gorici podelil zakrament mašniškega posvečenja trem mladim goriškim jezuitom, Frančku Bertoliniju, Davidu Brescianiju in Mirku Peliconu, je tedaj v homiliji poudaril, da samo Božji Duh poteši žejo srca, zato imajo pastirji veliko odgovornost. “Vinogradnik vas bo še obrezoval, da boste prinašali vedno več sadov.” Zato jih je pozval, naj prosijo za popolnost in z življenjem pričajo o prisotnosti nadnaravnega. Bog Oče jih je izbral, Kristus jih ljubi, Duh jih spreminja, je še dejal nadškof, “da bi lahko rodili Kristusu veliko duš”.

Po 25 letih dušnopastirskega delovanja pretežno v Sloveniji sta g. Franček Bertolini, ki je trenutno ekonom v mariborski nadškofiji, in p. David Bresciani, ki deluje v Rimu, prišla darovat svojo srebrno mašo v rodni kraj. V nedeljo, 29. septembra, so ju verniki pastoralne enote Gorica-Števerjan toplo sprejeli pri jutranji maši v cerkvi sv. Ane v Pevmi, kjer so ob vstopu procesije s strežniki v cerkev svečano zadonele orgle in praznično petje moškega zbora, ki ga je na koru vodil Zdravko Klanjšček. Vodja pastoralne enote g. Marijan Markežič, ki je skupno s p. Janom Cvetkom somaševal z jubilantoma, je uvodoma dejal, da se je naša verska skupnost s Frančkom in Davidom želela Bogu zahvaliti za dar duhovništva, obenem pa tudi prositi za nove duhovne poklice.

P. Bresciani je v homiliji dejal, da je 25 let vendarle “neko obdobje, neka pot”, in vendar ima vtis, da je ta čas hitro minil. To pa zato, “ker je pot popolnega duhovništva dolga, verjetno smo še daleč”. Izrazil je željo, da bi v veri in zaupanju v Božjo previdnost lahko šel naprej. Klicani smo v večno življenje, v polnost, v popolnost. Pridigar se je nato ustavil pri smislu duhovništva: omenil je velikega starozaveznega duhovnika Melkizedeka, kralja, ki ni več daroval nasilnih daritev, temveč mirovne, spravne daritve. Tudi Jezus je poudaril, da je edina vredna daritev pristno, iskreno in hvaležno srce. “K temu smo klicani tako duhovniki kot krščanska skupnost, tisti, ki smo pri krstu zaznamovani s Kristusom.” Sam Kristus je bil predvsem duhovnik. Če smo s krstom zaznamovani s Kristusom, je vsem nam skupno neko “krstno duhovništvo”.

Posebnost duhovnikov je, da so v službi krstnega duhovništva, “smo v službi Cerkve, Kristusovega telesa”. Pri maši, ki je zahvalna daritev, darujejo kruh in vino, naše življenje, da bi postalo Kristusovo življenje, v hvaležnosti, v prošnji za mir. Naše življenje zaupamo v Božje roke, saj “vemo, da v Kristusovih rokah naše življenje ostane in vstane od mrtvih, je za večno življenje. Če naše življenje zaupamo v druge roke, ne vemo, kaj bo iz njega.” Duhovnik je tisti, ki se zahvaljuje. Kot duhovniki smo vsi krščenci skupaj poklicani, da pri Bogu živimo v hvaležnosti za to, kar nam je dano. “Če gledamo na to, kar nam ni dano in česar nismo utegnili narediti, nas bodo požrli nezadovoljstvo, jeza, neizpolnjenost.”

V življenju lahko imamo več ali manj stvari; vse, kar imamo in smo, bo minilo: danes je, jutri tega morda več ni. “Gospod Bog pa ostane in mi v Njem.” Za to, kar imamo, lahko zato rečemo hvala, lahko gradimo, ker gledamo na večno življenje. Ne gre za neko zunanjo popolnost, temveč za vero v obljubo večnega življenja. Zato “ne vrzimo puške v koruzo, ampak skupaj pojdimo naprej z zaupanjem, hvaležnostjo in mirom v srcu, v spravi z Bogom in bližnjim!”

Ob koncu obreda se je za slavje vsem navzočim zahvalil tudi g. Franček. Pri oltarju se je zahvalil Bogu in vsem, ki so v teh 25 letih imeli potrpljenje z njim, kjerkoli je bil. A z vero gleda naprej, saj “Božja pota niso naša pota”.