Duhovnija sv. Ivana je srečala Abrahama!

Piše: DD Fotografije: DD

Gorica Ob 50-letnici Slovenskega pastoralnega središča

Slovensko pastoralno središče v Gorici že 50 let združuje slovenske vernike iz mesta. Nadškof Cocolin ga je z dekretom ustanovil 24. 10. 1972, uradno pa razglasil na nedeljo Kristusa Kralja, 25. 11. 1972. Tako smo Slovenci dobili prostor in formalno ureditev za župnijo, ki ni teoritorialna, ampak personalna in se vanjo lahko vključijo vsi, ki čutijo potrebo in željo obiskovati župnijo – njene liturgične in pastoralne dejavnosti – v slovenskem jeziku. To je edina goriška cerkev (poleg domov sester v Zavodu Sv. Družine in na Korzu), kjer še poteka maša izključno v slovenskem jeziku.

Kot sta na tiskovni konferenci 10. t.m. v Močnikovem domu povedala škofijski delegat g. Marijan Markežič in koordinator praznovanj David Bandelj, pripravljajo v središču, ki mu po domače pravimo duhovnija svetega Ivana, vrsto pobud. Že naslednjo nedeljo, 20. novembra 2022, bo zahvalna maša, ki jo bo vodil goriški nadškof Carlo R.M. Redaelli. V začetku leta 2023 bo izšla brošura o zgodovini središča, ki jo pripravlja Mariza Perat, obenem bo postavljena fotografska razstava. Med 9. do 12. marcem 2023 bo g. Stanko Gerjolj vodil župnijsko postno duhovno obnovo, ki se bo končala z romanjem na Sv. Goro. Od 23. do 25. junija pa bo tridnevno praznovanje zavetnika sv. Janeza Krstnika, “ivanovanje”, z liturgičnimi, kulturnimi in družabnimi trenutki, s katerimi se bo končal jubilejni niz.

Kot priča listina iz leta 1001, smo Slovenci prisotni v Gorici vse od njenega nastanka, je dejal g. Marijan. In od nekdaj smo se zbirali v cerkvi sv. Ivana. Slovenska bogoslužja v mestu so bila sicer v preteklosti tudi v drugih cerkvah, v stolnici, na Travniku, na Placuti ter pri sestrah na Korzu in v ul. Don Bosco, po prvi svetovni vojni tudi v Podturnu. Da bi uredili župnijsko delovanje na ravni mesta, se je v preteklosti po raznih poskusih porodila zamisel, da bi ustanovili – po vzoru iz Amerike, kjer imajo različne narodne skupnosti svojo župnijo – pastoralno središče, osebno župnijo, ki nima svojega ozemlja. Župnik oz. upravitelj take enote, ki jo javna uprava obravnava kot župnijo, je škofov delegat. O cerkvi sv. Ivana oz. Janeza Krstnika, ki je bila postavljena leta 1593 in spada pod župnijo sv. Ignacija, je kaj več povedal Bandelj. V 18. stol. so jo uporabljali jezuiti, od 20. stol. dalje pa je to bila “privilegirana cerkev”, kjer so se okrog oltarja zbirali slovenski verniki. Po letu 1920 jo je g. Ivan Reščič pridobil za potrebe slovenskih vernikov, “sicer neorganizirano in neformalno”. Leta 1942 so jo fašistični nestrpneži sežgali, slovenski verniki so jo lahko spet začeli obiskovati šele po drugi vojni. Po Reščiču in Mirku Mazori je tam deloval Mirko Filej, po njegovi prerani smrti (1962) je skrb za goriške vernike prevzel msgr. Franc Močnik, prvi nadškofijski delegat: v času njegovega vodenja so slovenski duhovniki začeli razmišljati o tem, da bi bilo modro v mestu bolje organizirati življenje slovenskih vernikov. Oktobra 1972 je nadškof Peter Cocolin z dekretom dejansko potrdil to, kar je že obstajalo, in torej uradno ustanovil Slovensko pastoralno središče. Msgr. Močniku je najprej pomagal msgr. Cvetko Žbogar, ki je tu bil dolgoletni župnik, deset let mu je bil kaplan g. Marijan Markežič, nato sta se pojavila g. Karlo Bolčina in p. Mirko Pelicon, nakar se je kot škofijski delegat vrnil g. Marijan, ki mu že leto dni pomaga p. Jan Cvetek.

“Župnija deluje predvsem zaradi skrbi duhovnikov in laikov, ki se prepoznavamo ne samo v krščanski, ampak tudi v jezikovni, slovenski identiteti,” je zatrdil Bandelj.

Ob jubileju je duhovnija dobila tudi svoj logotip, delo grafičnega oblikovalca Walterja Grudine. Gre za križ in štiri srca, ki so obenem štiri stilizirane puščice proti centru oz. štirje evangelisti ali stiliziran cvet, ki spominja na štiriperesno deteljico, simbol sreče, upanja, ljubezni.  Grafično spominjajo tudi na slovensko ornamentiko, modra barva je barva človeštva, rdeča pa barva božanstva. Križ je stičišče vodoravnega in navpičnega, zemeljskega in nebeškega. Puščice spominjajo tudi na jakobove školjke, ki skupaj z modro barvo križa spominjajo na krst Janeza Krstnika.

V pričakovanju na zahvalno slavje z nadškofom v nedeljo, 20. novembra, so mladi župljani prejšnjo nedeljo prinesli na oltar ne le kruh in vino, patèno in kelih ter sadove zemlje, temveč tudi Sveto pismo, šolske knjige in potrebščine, sol, odejico in druge simbolne darove.

Preberi tudi

Teden družine 2022

Kristjani in družba

Teden družine 2022

20.03.2022
Na mejah obrekovanja

Kristjani in družba

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme