Duhovne vaje v vsakdanjem življenju - “Kot bakla, ki nikoli ne ugasne”
“Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi …” (Mt 18,20) Lepo je videti vernike, ki se srečujejo, molijo, se pogovarjajo o temeljih naše vere, o tem, kaj pomeni biti Cerkev, kaj pomeni skupaj hoditi in o sedanjem trenutku. V tem duhu so med 25. in 27. novembrom v Štandrežu potekale – v organizaciji štandreške dekanije – duhovne vaje v vsakdanjem življenju.
Po večerni maši v kapeli se je skupina vernikov zbrala v bližnji sobi v župnišču in prvi dan razmišljala o uvajanju v krščanstvo pri otrocih, drugi dan o mladih, tretji dan pa o jubilejnem letu 2025, ki se naglo bliža. Kot znano, papež razglasi sveto leto vsakih 25 let; to, ki je pred nami, bo potekalo pod naslovom Romarji upanja. Prav upanje želi namreč biti osrednje sporočilo tokratnega jubileja. V razgovorih je prejšnji teden prišlo večkrat do izraza, da potrebujemo upanje, “in to še bolj odrasli kot mladi”, je zadnji dan duhovnih vaj poudaril štandreški župnik in vikar za slovenske vernike v goriški nadškofiji msgr. Karel Bolčina. “Covid je še bolj pokazal stanje človeka”, nagnjeni smo k temu, da se zapiramo vase, da “v samoti obupujemo”. Zato, kot pravi papež, sveto leto izkoristimo ne le za spreobrnjenje, ampak za upanje. Frančišek je namreč v buli zapisal, da “v srcu vsakega človeka živi upanje kot želja in pričakovanje dobrega, kljub temu da ne ve, kaj se bo zgodilo jutri.” Zato “naj bo sveto leto za vse priložnost poživiti upanje. Božja beseda nam pomaga najti razloge zanj.”
Sveti Duh s svojo trajno navzočnosti izžareva v vernih luč upanja, še piše sveti oče, “ohranja jo prižgano kot baklo, ki nikoli ne ugasne, zato da bi dajala oporo in moč našemu življenju”. Pomembno je tudi – je nadaljeval g. Karel -, da smo “romarji”, da nismo statični. “Statika je danes konec Cerkve, potrebujemo dinamiko, gibanje.” Naše življenje je romanje! Za ponovno obuditev upanja so nam na voljo, po običajni praksi jubilejev, romanja, odpustki, spoved, molitev, pokora, post in dobrodelnost, vse to pa moramo, kot piše nadškof Redaelli v svojem zadnjem pastirskem pismu, “konkretno živeti v dejanjih ljubezni do drugih, posebno do revnih”. Ne smemo pa pozabiti na osebni odnos z Gospodom: “Če tega ni, ostanemo površinski.”
V pogovoru – tudi z dekanom, msgr. Renatom Podbersičem – so udeleženci srečanja nato še razpravljali o različnih predlogih nadškofije za sveto leto; med temi so namreč odprtje nadškofijskega jubileja dne 29. decembra s peš-romanjem do stolnice, škofijsko romanje v Rim sredi oktobra 2025, dekanijska romanja, romanja v Oglej in različna Marijina svetišča v nadškofiji ter različne priložnosti za obhajanje zakramenta sprave. “Pomembno je hoditi, toda z višjim ciljem,” je še dejal g. Karel.
