Državna “miloščina” ne more biti dovolj!

Piše: Katja Ferletič

Komentar

Da bo prinesla pandemija grozljive posledice na gospodarsko strukturo italijanske države, je postalo jasno že lani, ko smo razumeli, da se virusa ne bomo zlahka znebili. Italijanska vlada skuša omejevati škodo z vrsto ukrepov v podporo podjetjem, pandemija pa je vsekakor huda in dolga, podpornih ukrepov pa ni in ne bo dovolj.

Vlada bo najverjetneje podaljšala izredno stanje še za dva meseca, torej do konca junija, trenutno pa vsi govorijo o maju kot odločilnem mesecu za postopno vračanje v neko normalno stanje. Ustrezno zaporedje dejavnikov, ki bodo lahko privedli do tega, ostaja še vedno isto: oskrbovanje s cepivi, cepljenje prebivalstva, znižanje okužb, ponovno odprtje. Žal se v tem zaporedju marsikje zatika in luč na koncu tunela še ni vidna. Draghijeva vlada je v težavah, saj mehanizem še ne deluje, še vedno vse poteka prepočasi, bolj zapleteno, kot so obljubljali, in zakonska določila, ki ščitijo zdravje državljanov, nepovratno oškodujejo gospodarstvo.

Nekatere kategorije gospodarskih akterjev je pandemija prizadela bolj kot druge, zato so se gostinci, trgovci, upravitelji telovadnic, kinodvoran, gledališč in drugi zbrali na trgih in ulicah največjih italijanskih mest in manifestirali. Svoja stališča so glasno izrazili tisti, ki imajo občutek, da jih državni upravitelji ne upoštevajo, tisti, ki bodo morali svojo dejavnost zapreti, ki čutijo, da jim ni več zajamčena ustavna pravica do dela, tisti, ki so nestrpni in obupani, ker jim državna “miloščina” ni dovolj, da bi lahko plačevali delavce, najemnine, davke. “Umrli bomo zaradi ekonomske krize, ne zaradi virusa”, so kričali na množičnih manifestacijah. “Nismo tukaj samo zato, ker potrebujemo finančno pomoč, vlada mora prilagoditi omejitve … mi želimo delati!” so jasno povedali protestniki, jeza pa je kmalu prekipela in prišlo je do trenj in nasilja. Veliko vlogo pri sporih so tudi tokrat zaigrale skupine desničarskih skrajnežev, ki so se skrivaj, oblečeni v črno, kot je v njihovi navadi, pridružili protestu ter izkoriščali socialno nelagodje za ustvarjanje napetosti in spodbujanje nasilja.

Pospeševanje načrta cepljenja pomeni reševanje življenj, zaščito najbolj ranljivih skupih in zmanjšanje pritiska na oddelke za intenzivno nego v bolnišnicah, ključnega pomena pa je tudi za preprečevanje nadaljnjega pogrezanja našega gospodarstva v brezno, iz katerega se ne bo več rešilo. Časovni dejavnik je odločilen in vsak dan zamude pomeni resno finančno škodo za veliko gospodarskih dejavnosti. Veliko je ljudi, ki bolj kot drugi trpijo zaradi potrebnih, a bolečih omejitev, ki jih je državna vlada uvedla, in imajo zato pravico mirno manifestirati ter zahtevati spoštovanje prvega člena italijanske ustave. Žal pa postaja jasno, da živimo v času, ko se omejevanje pravic večkrat skriva za masko dobrohotnega zdravstvenega paternalizma v času, ko je človeku očitno prelahko odvzeti njegovo dostojanstvo.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme