Družbeni nauk Cerkve (1)
1. KAJ DRUŽBENI NAUK CERKVE NI
Kot pri vsem je treba tudi pri DNC najprej povedati, kaj to je. Zadevo je torej treba nekako definirati. Moramo torej ugotoviti njeno vsebino, njen smisel. Dobro je zato začeti s tem, da povemo, kaj DNC ni, šele potem, kaj ta nauk je. Ko smo pred časom v tedniku Novi glas pisali o enem od načel DNC, smo tudi šli po tem vrstnem redu. DNC torej ni ena od ideologij moderne dobe, torej dobe, ki najde v zgodovini svoje mesto med 2. polovico 19. stoletja, predvsem je pomembna zadnja četrtina slednjega, in nekje koncem 1. svetovne vojne, leta 1918, kateremu lahko dodamo še kako leto. Marsikdo je bil, velikokrat v dobri veri, prepričan, da se navdihuje pri DNC, pa se je v resnici raje navdihoval pri kaki od omenjenih ideologij – če jih nekaj naštejemo, so to liberalizem, socializem, komunizem…
Zakaj, bomo brž videli. DNC namreč ni neki skupek metod ali pravil, nima nekega skupnega “recepta”, ki bi veljal za vse in bil uspešen, ne glede na posameznika ali skupino posameznikov. Če se naslonimo na kralja paradoksa, za kar je veljal spreobrnjeni angleški katoliški pisec in časnikar ter mislec G. K. Chesterton, potem velja za vsak cerkveni načrt ali projekt, zlasti, če gre za nekaj družbenega, paradoks, da mora biti za svojo uspešnost čim manj “projekt” ali “shema”, kakršne smo poznali po svetu, pa jih še poznamo. Pri ideologijah, kar pa povsem človeški projekti in iniciative rade postanejo, je ena od značilnosti, da je treba čim bolj natančno slediti načrtu ali shemi. Če zadeva ne uspe, toliko slabše za izvajalce, saj je projekt ali shema vselej nekaj, na kar ni in ne sme biti pripomb. Pri DNC gre vedno raje za iskanje, kot pa za delanje načrta, saj je treba najti tisti globlji načrt ali smisel, ki ga je Stvarnik položil v svoje Stvarstvo, v Kozmos, če rečemo z vzhodnimi krščanskimi brati. Če sledimo DNC, se torej vselej prilagajamo “naravi”, pa tudi človeku oz. raje osebi. Morda imamo najlepši povzetek tega načrta prav v deseterih Božjih zapovedih, ki jih priznava tudi širša zahodna družba kot svojo osnovo, saj so na njihovi podlagi konec koncev nastale tudi nekatere temeljne deklaracije. DNC torej tudi ni neka prisila, temveč vselej predlog, saj tudi Bog človeku stvari vselej predlaga, nikdar vsiljuje, saj vselej spoštuje njegovo svobodno voljo. Tistemu, kar nam pravi, sicer pravimo “zapovedi”, a to le zaradi tega, ker je pač Bog najvišja “inštanca”, ko pa nekaj reče, to tudi je, stopi v bivanje, velja. Tudi DNC zato predlaga, a zato, ker je to za človeka življenjska hrana, sam pa se mora odločiti, če jo bo jedel ali ne oz., če se bo raje poslužil kake hitre prehrane oz. “junk fooda”, kot temu pravimo. (…)
Cel zapis v tiskani izdaji
Andrej Vončina
Postni govorPreberi tudi
Kristjani in družba
