Donatella Ruttar: “Kraj, kjer se napredna umetnost spaja s tradicijo”
Vrata je v soboto, 30. junija, odprla že 19. Postaja Topolove, ki bo na sporedu vsak dan do nedelje, 15. julija. Ob polovici letošnjega programa smo spregovorili z Donatello Ruttar, ki je z Morenom Miorellijem umetniški vodja Postaje. Celoten program na spletni strani: www. stazioneditopolo. it.
Najprej ocena dosedanjega dela.
Zelo smo zadovoljni. Začeli smo s predstavitvijo knjige “Zverinice prijateljice”, ki jo je Matjaž Pikalo napisal novembra lani v Topolovem. Priložen je tudi cd v izvedbi skupine Autodafe'. Prvič smo gostili in spoznali tudi priznanega pisatelja Veita Heinichena, s katerim smo se spraševali o mejah ter o skrivnosti naše dežele, za kar se je na Tržaško oz. v Križ preselil tudi sam. V nedeljo, 1. julija, je potekal tradicionalni vaški praznik Senjam, ki se začenja s slavnostno procesijo in bogatim kosilom, na katerem se vsi zberemo. Popoldan pa smo doživeli predstavitev muzikala, ki ga je na legendo kraljice Vide napisal Davide Klodič. Na isti oder je postavil 40 otrok, ki so ustvarili pravo operno vzdušje.
Kaj bi nam predlagala v naslednjih dneh, ko je na programu toliko dogodkov?
Težko izbiram, ker je zame kot organizatorki prav vse zanimivo. V Topolovem delamo na visokem nivoju in radi spajamo napredno, sodobno umetnost s tistim, kar je najbolj naše, zgodovinsko, tradicionalno. Radi pokažemo realni mikrokozmos Topolovega in vse Benečije. Čutim, da ima vsak projekt, ki se predstavlja na Postaji svoj posebni, specifični pogled na našo zemljo in ponuja majhno, a vendar pomembno vizijo, ki daje vsem nam moči za prihodnost.
Morda nekaj besed o Topolovskih lunah v sredo, 11. julija?
V večernih urah bomo predvajali redke posnetke in slike o tem, kar pravimo alpsko puščavništvo. Doživeti kraje in prostore – sami. Kako živijo ljudje v gozdovih, gorah in hribih, kjer je pot do doline in ljudi dolga, kjer živijo oddaljeni v samoti? Na to temo bo letos veliko projektov, 6. julija sta Piero Zannini in Renato Rinaldi na primer spregovorila o tem, kaj pomeni gledati na gore kot na razglednico. Vsak dan tam gori vedno idiličen, lep, veliko je težav, pomislimo na problematiko elektrovoda, ki bi moral preseči naše doline. Kaj so gore, kako se tam živi in kako se dotikajo naše duše? Celo naš naglas se spremeni, če živimo v mestu ali v samoti okolja, ki je večje kot človek. Dokazati smo želeli, da so beneški prostor, a tudi Alpe in gore nasploh polne potencialov, a tudi nevarnosti. Znati moramo pogumno gledati na vse, kar nam prinaša življenje.
V petek, 13. julija, bo na sporedu srečanje z Borisom Pahorjem.
Pahor se po dveh letih vrača s Čedajko Cristino Batocletti, s katero je napisal knjigo “Figlio di nessuno. Un'autobiografia senza frontiere”. Zelo se ga veselimo, saj je tudi on sin Benečije. Ob njem še drugi slavni gostje, npr. filozof in pesnik Gorazd Kocjančič, ki ga je v sklopu projekta Čakalnice povabil Miha Obit. Potem še srečanje z režiserjem Janom Cvitkovičem, našim prijateljem, in Vladom Škafarjem, ki nam prinaša nagrajeni dokumentarec Otroci. Predzadnji dan predlagam spremljanje režiserke Anje Medved z arhivom slik o “prekleti meji” “Pot spominov Topolovo-Livek”. V Topolovem obujamo, hranimo in oživljamo take in drugačne povezave, sodelovanja, zgodbe, zgodovine, spomine, ljubezenske in sorodstvene vezi naših vasi na obeh straneh bivše meje.
Kaj nam bo letošnja Postaja Topolovo pustila?
Veliko truda, kar se mene tiče (smeh). Postaja ne pomeni veliko le vaščanom, ki jo enkrat letno oživimo, temveč veliko pušča tudi umetnikom iz vsega sveta. Torej prijateljstva, skupinsko delo in lokalni pomen, na drugi strani globoke sledi navzven za širši, svetovni prostor. Umetniki iz New Yorka, Nove Zelandije, Berlina in Pariza pridejo v Topolovo na lastne stroške, ker se tu globoko raziskuje in posebno dela. Mi gledamo v svet, a tudi svet gleda na nas in tega smo veseli!
Jernej Šček
