Duhovit pogled v zakulisno snovanje predstave v poklon Kosovelu in satirično obarvane ženitvene spletke

S skupno zasnovano igro in z Ženitvijo Gogolja se je začel letošnji niz predstav Gledališče na ocvrtem SKPD F. B. Sedej iz Števerjana

Ko se terasasti vinogradi v slikovitih Goriških brdih odenejo v tisočero toplih jesenskih barv in ko se v sodih mošt pripravlja na Martinov blagoslov, da bo iz njega nastala žlahtna kapljica, se v župnijski dom v Števerjanu povrne abonmajski niz Gledališče na ocvrtem, ki v oktobru in novembru ponuja štiri raznolike gledališke predstave. Zvesto upoštevajoč odločitev iz l. 2016, so tudi letos zavzeti člani Dramske družine SKPD F. B. Sedej (pod pokroviteljstvom Zveze slovenske katoliške prosvete in v sodelovanju z Javnim skladom za kulturne dejavnosti Republike Slovenije, Svetom slovenskih organizacij in Vinoteko števerjanski griči) in tudi ostali navdušenci, ki svoj prosti čas rade volje namenjajo temu plodovitemu domačemu društvu, pripravili pester spored predstav. Poleg že večkrat gostujočega Šentjakobskega gledališča Ljubljana bodo preostale tri ljubiteljske gledališke skupine prvič na števerjanskem odru.

Naslov je na plakatu

Uvodni takti letošnje gledališke ponudbe so zazveneli v soboto, 17. oktobra 2026, ko se je v “števerjanski gledališki ponvi” znašla l. 2024 pri Slovenskem kulturnem društvu Tabor z Opčin pri Trstu na novo oživljena gledališka skupina, ki si je nadela ime KRAS –  Komorna Retro Avantgardna Skupina (sic!). Pred polno veliko dvorano župnijskega doma F. B. Sedej so igralci, ki imajo za seboj večletne odrske izkušnje, odigrali predstavo Naslov je na plakatu s precej eklektično vsebino, ki so si jo sami zamislili in jo popestrili z bolj ali manj posrečenimi komičnimi utrinki. Režijo so zaupali igralcu Gregorju Geču, ki je že nekajkrat sprejel vlogo režiserja pri marsikateri ljubiteljski gledališki skupini. Naslov predstave naj bi bil na plakatu, opremljenem v sodobnem času s tako pogosto uporabljeno QR-kodo.

Gledališka skupina, ki ne preživlja ravno najboljših časov – vzdušje na vajah je vse prej kot spodbudno, saj ima vsak član svoje ideje in želje, ki se prav nič ne skladajo z zamislimi ostalih –, se odloči, da bo na oder postavila avtorsko igro, ki bi v duhu EPK GO! 2025 vsebovala malo vsega. Tako gledalci v prvem delu, sestavljenem iz vsebinsko nepovezanih prizorov s kabaretskim nadihom, ki izvabljajo včasih sicer bolj cenen smeh, spremljajo igralce, ki naj bi se pripravljali na vajo. V resnici se ta pred publiko nikoli ne uresniči. Vsak igralec meče namreč vodo na svoj mlin. Fulvij (Andrej Šuligoj), z umetniško dušo, bi v uprizoritev rad vpletel eksperimentalno instalacijo v abstraktnem slogu. Robert (Fabrizio Polojaz), predsednik finančno bolj revnega društva, razmišlja, kako bi s predstavo iztržili kaj sredstev za nakup novega kombija. Melanija (Tatjana Malalan), odrska veteranka, ki se ima za primadono, bi se rada usmerila v kakšno klasično dramo, v kateri bi sama zablestela v vlogi protagonistke. Mlada Frida (Jasmina Gruden) se kot večina mladih najraje oklepa družbenih omrežij in je kar naprej priklenjena na svoj pametni telefon in bi uprizorila kaj svežega, inovativnega. Ker išče tudi ljubezen, si prizadeva zaplesti se v ljubezenske štrene s poročenim Fulvijem. Nataša (Julija Berdon), pa je vsa prevzeta od vzhodnjaškega, filozofskega gledanja na življenje in si želi, da bi ji tudi v skupini uspelo doseči neko ravnovesje in harmonijo.

Pod Gečevo režijsko roko so igralci, oblečeni v kostume, dobro odražajoče značaje in obnašanje protagonistov, s poudarjenimi humornimi odtenki orisali te neskladnosti.

Jasna dvodelnost predstave je razvidna iz vsebinsko, žanrsko in uprizoritveno popolnoma različnega drugega dela, ki bi ga težko povezali s prvim, saj sploh ne slutimo, da se bo predstava nadaljevala v tako resnobnem ključu. V njem se namreč povsem nepričakovano v nekem ubranem, “poduhovljenem” vzdušju oglasijo verzi Srečka Kosovela. Njihovo interpretacijo igralci pospremijo z gibi, katerih razpoznavno koreografijo podpisuje Daša Grgič. Z njimi predstava pričara povsem drugačno ozračje. Ta drugi del je spoštljiv, liričen, ljubeč poklon pesniku s Krasa ob njegovi 120-letnici rojstva oz. 100-letnici smrti.

Ženitev

V petek, 23. oktobra 2026, je v števerjanski dvorani zavel čisto drugačen gledališki vetrič. Prvič so med goriškimi griči bili gostje člani gledališke skupine Kulturnega društva Menišija, Begunje pri Cerknici (Menišija je dobila ime po menih kartuzijanih!). Deset igralcev je postreglo s slovito, z realizmom in satiro prežeto komedijo Ženitev (v prevodu Lijane Dejak) dobro poznanega velikana ruske književnosti, ukrajinskega rodu, pisatelja in dramatika Nikolaja Vasiljeviča Gogolja (1809-1852), ki je svoja dela pisal v obdobju med romantiko in realizmom. Prav njemu in njegovi kratki prozi bodo poglobljen študij namenili letošnji maturantje v Sloveniji. V Ženitvi, ki jo je avtor označil kot “popolnoma neverjeten dogodek v dveh dejanjih”, imenitno, polnokrvno in živo opisuje človeške značaje in hibe ter humorno in satirično obravnava zakonski stan, v jarm katerega se protagonist, že skoraj osiveli, vase zagledani uradnik in dvorni svetnik Podkoljosin (v pravo mero omahljivosti in dvomov ga je odel Marjan Obreza), kar noče vpreči, čeprav bi se rad oženil. Prav okoli te njegove dileme se spleta komičnost dramskega dela, v katerem Gogolj biča človeško preračunljivost in nenehen lov na osebno korist, tako da je delo, nastalo v prvi polovici 19. stoletja, še kako aktualno, saj se kljub zgodovinskim in družbenim spremembam človek ni bogve kako spremenil.

V predstavi, ki bi ji gotovo koristil hitrejši tempo, se za roko istega dekleta, prikupne Agafje Tihonovne, trgovčeve hčere (Neža Košir), ki sicer nestrpno pričakuje ženina, poleg Podkoljosina potegujejo še trije drugi snubci, vsak s svojo koristolovsko pohlepnostjo in samovšečnostjo. Zadeve se zasukajo v prid Podkoljosina, ko ženitveno posredniško nalogo, ki je ni ravno najboljše opravila ženitna posrednica Fjokla Ivanovna (v dosledni igri Andreje Hiti Kužnik nas spominja na kako cigansko vedeževalko s kartami), vzame v roke odločna protagonistova sestra Nastja Kuzmovna, ki jo je Maša Simčič odigrala s posebno energijo in suverenostjo, tako da je s svojo igro in nastopom popolnoma osvojila oder. V komedijski klobčič so vpleteni še Ivan Pavlovič Palačinka, gospodarski svetnik (kar objestno in gospodovalno ga je upodobil Lado Likar), Nikanor Ivanovič Anučkin, pehotni častnik v pokoju (zadreg polne poteze mu je začrtal Luka O. Jerman), Baltazar Baltazarovič Ževakin, mornariški častnik v pokoju, ki ga je s svojim vztrajanjem, da se v južni Italiji govori francosko v humornost odel Boris Bajt. Vlogo hišne Dunjaške je režiserka in avtorica priredbe Ana Jerman Obreza hudomušno dodelila igralcu Erazmu Skuku, da bi tako ojačila humorno ozračje. Ob tem liku in tistem Stepana, Podkoljosinovega sluge (Erik Strgulc), si je zamislila domiselne intermezze, tudi povezane z njunim menjavanjem scenskih elementov. Žal te drobne “duhovitosti” niso povsem dosegle zaželenega učinka. Vsekakor so se igralci, oblečeni v nekakšne “psevdo stilne kostume” (pri nekaterih likih z vprašljivimi dodatki) Andreja Vrhovnika, potrudili, da bi čim boljše izpeljali zahtevno delo, ki bi moralo sicer močneje razkriti kritiko na račun oblasti in politike, ki v svojem bistvu v stoletjih ni doživela veliko sprememb.

Na obeh večerih je z dobrodošlico gostom in povzetkom vsebine predstav zbrano občinstvo nagovoril Matej Pintar, organizacijski vodja števerjanske Dramske družine, tudi sam zelo dobro poznan žlahtni komedijant.

Vse je seveda povabil, naj se po predstavi zaustavijo v dvorani ob slastnih ocvrtih dobrotah in kozarčku rujnega vina iz Brd, ki  poživlja kri in razveže jezike.

Naslednji dve srečanji z Gledališčem na ocvrtem bodo v petek, 6. novembra 2026, ob 20. uri, ko bo Šentjakobsko gledališče namesto v programu najavljenega dela Kena Ludwiga Ljubezen, strast in grdi puloverji, v režiji Jaše Jamnika, uprizorilo komedijo (Totalno) katastrofalna večerja Marca Camolettija in Michaela Niavaranija v režiji krasnega igralca Aleša Valiča, ter v soboto, 28. novembra 2026, ob 20. uri, ko bo v goste prvič prišlo Gledališče Toneta Čufarja z dramo Ograje, katere avtor je Norm Foster, režiser pa Gregor Čušin, ki nas je že večkrat pozabaval, a tudi dal v premislek marsikatero resnico s svojimi nastopi “svetopisemskih vsebin”.