Do kdaj še?

Nemočno spremljamo, če seveda zaradi naveličanosti sploh še spremljamo!, vojno v Ukrajini. Da, nemočno spremljamo to barbarstvo, ki seveda ni edino, a je nam bližje, kot so druge vojne. Papež Frančišek je skoraj edini, ki iz tedna v teden in vedno znova obsoja vojno nasilje in poziva tako vernike kot vse vpletene, predvsem pa politike, naj vendar sedejo za pogajalno mizo in se dogovorijo za mir. Prav tako je bil papež eden prvih, ki nas je začel opozarjati, naj se ne navadimo na vojno, ampak naj se vsak dan znova vprašamo, kaj bi sami lahko naredili, da vojne ne bi bilo več. Svetega očeta so onemogočili že takoj po ruskem napadu na Ukrajino, pustili so mu sicer, da govori, a vatikanska diplomacija, ki slovi kot ena najbolj uspešnih, je našla povsod zaprta vrata. In tu je naša, moja, tvoja, slehernikova nemoč, ko vidiš, da si nepomemben, da sam ne moreš ničesar narediti, da bi se ta krvava in nesmiselna vojna končala. Vsaj na prvi pogled je tako. Papež nas seveda poziva k molitvi, dobrim delom, tudi postu za mir v svetu, a vsi ne zmorejo-zmoremo moliti. In tudi mediji se težko prebijamo skozi tako in drugačno propagando; izmučeni smo od dveh let pandemije zaradi covida, ki se vrača, potisnjeni smo v kot zaradi draginje, za katero nam govorijo, da je zanjo kriva predvsem vojna, tudi pandemija, a sami vemo, da ni vse tako, kot nam pripovedujejo. Vemo, da je zraven tudi požrešnost, da so predvsem nečloveški in oderuški špekulanti tisti, ki so najbolj krivi za povišanje cen, tako energentov kot hrane. Kako si sicer mi sleherniki lahko razlagamo podražitev drv? Saj drva vendar ne prihajajo iz Rusije po plinovodu, mar ne? In tudi sploh ni res, da “vse manjka”. To sploh ni res!  Kot je tudi nedopustno, da nas že sedaj strašijo z mrazom, pomanjkanjem in gospodarsko krizo, ki da bo prišla na jesen, zimo! Papež Frančišek ima prav, ko obsoja, kot je to vedno počel, vojne zaslužkarje, trgovino z orožjem, ko obsoja vsako nasilje povsod po svetu in se zavzema za dostojanstvo vsakega od nas, da, za vsakega, tudi malega človeka. Prisluhnimo mu vsaj mi!