“Danes potrebujemo nov koncept slovenstva”
Dr. Dimitrij Rupel – sedanji generalni konzul RS v Trstu, prej pa zunanji minister v prvi demokratično izvoljeni slovenski vladi, poslanec v Državnem zboru, ljubljanski župan, veleposlanik in minister, pa tudi avtor leposlovnih, esejističnih in strokovnih del, vseučiliški profesor ter eden izmed ustanoviteljev Nove revije in njen odgovorni urednik – je bil v torek, 19. februarja, gost Krožka Anton Gregorčič v komorni dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici. Izredno zanimiv večer, organiziran ob dnevu slovenske kulture, ki ga je vodil tržaški časnikar Miro Oppelt, je potekal pod naslovom Ali smo Slovenci še narod kulture?
Moderator, ki je v uvodu med drugim omenil svoje čudenje nad omalovaževanjem pred 20 leti pridobljene državnosti, se je v razvejenem pogovoru z gostom dotaknil marsikaterega odprtega vprašanja iz sedanje in polpretekle dobe, posebno iz časa pred 20 leti, še zlasti s kulturnega področja. Dr. Rupla, kulturnika in politika, je neposredno vprašal, ali so demokrati, kulturniki in pisatelji v Sloveniji po osamosvojitvi zakopali talente, medtem ko so se ostali pridno povzpenjali… Generalni konzul je na to odgovoril, da se je ob osamosvojitvi in po njej del nacionalne energije, ki je prej živel v kulturi, preselil v politiko, “iz čitalnice v parlament”. Če pomisli na to, kar so počenjali v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja, mu je po svoje žal, po drugi strani pa je to bilo naravno oz. normalno. Ljudje, ki so najbolj kritično razmišljali o položaju slovenstva in Slovencev, so namreč bili kulturniki: organizirali so javne tribune, prireditve, govorili, pisali o tem, da smo Slovenci nekaj posebnega, zaslužimo posebno pozornost sveta. “Ko smo to dosegli, so se mnogi od nas dejansko preselili s tega ožjega kulturnega področja v širše kulturno področje, kajti politika je na neki način kultura”. Delovali so pač bolj politično. Osebno je po osamosvojitvi večino svojega časa posvečal političnim poslom. Slovenci smo se v resnici zanašali na kulturo velik del svoje zgodovine. V kulturi smo živeli in preživeli, to nas je obdržalo: od gledališča do literature in jezika od čitalnic naprej. “Jaz sem bil po svoje nezadovoljen s tem, da so se slovenske energije omejile na področje kulture”. Sam je pogosto govoril in pisal o tem, da je to neka posebnost oz. celo pomanjkljivost Slovencev, da bi se morali preliti iz kulturniškega delovanja v politiko. V času Levstika so izobraženci mislili, da si bomo Slovenci pridobili dober položaj med evropskimi narodi s kulturo, da si bomo zaslužili spoštovanje kot kulturen narod. “Jaz sem ta posebni odnos do kulture imenoval slovenski kulturni sindrom”. Znamenita 57. številka Nove revije je po mnenju generalnega konzula “zadnje dejanje tega slovenskega kulturnega sindroma”, v bistvu kulturni akt, ki pa se imenuje “prispevek za slovenski nacionalni program”; ta številka je bila uvod v gibanje, ki so ga Slovenci razumeli kot pomladno gibanje. Skupaj z nekaterimi drugimi revijami in ljudmi se je to gibanje razvijalo, krepilo in nazadnje so leta 1989 že ustanavljali prve nekomunistične stranke, leta 1990 je prišlo do prvih demokratičnih volitev, nato do plebiscita itd. Kultura je tedaj dejansko bila prizorišče, oder, kjer so se dogajale najpomembnejše stvari, kjer so se izrekle najpomembnejše besede.
“Potrebujemo nov koncept”
Danes imamo opraviti s pojavom, ki mu v Italiji pravijo “antipolitica”, v Sloveniji “poulične demonstracije”, je dejal dr. Rupel. Nekateri ljudje, ki so bili dejavni v kulturi in nato v politiki, so se nekako prebudili in zdaj nagovarjajo demonstrante z različnimi idejami in predlogi, so jezni, zaskrbljeni tudi zaradi krize. Denarja je manj tudi za kulturo; mnogi, ki so bili vajeni neke gotovosti, so se ustrašili. “To je strah, ki morda rojeva jezo in razočaranje”. Danes pa ne živimo v situaciji, ki bi zahtevala preproste rešitve… Najbolj potreben bi bil nov koncept slovenstva, je zatrdil gost, ki je navzočim zaupal, da se je lotil knjige, v kateri govori o očiščenju in pomlajenju. “Mislim, da bo v resnici treba premisliti, kaj se nam je zgodilo v zadnjih 150 letih; treba bo narediti kakšen korak naprej, za to pa ne bodo dovolj samo jeza, strah in skrb”. Kaj vse smo Slovenci bili? France Prešeren je govoril o služabnikih, Ivan Cankar o hlapcih, Josip Vidmar o kulturnem problemu, Edvard Kardelj o vprašanju… Potem smo Slovenci bili delavski razred, program, “na koncu pa smo država”. Ta je nastala zaradi nesporazuma z Jugoslavijo. Slovenija je nastala s tem, da je prekinila vse zveze s prejšnjo državo. Nova država je lahko nastala šele po tej prekinitvi. “Država pa ni vse, kar smo in kar živimo”; v našem življenju je še marsikaj drugega, od kulture prek ekonomije, medijev do pravosodja itd. Medtem ko smo na zunanjepolitičnem državnem nivoju naredili dober korak naprej, se nam na notranjem nivoju, ko gre za demokracijo in notranjepolitične spremembe, ta korak še ni do konca posrečil. “Se nismo še povsem odločili, razločili, odmaknili, razdelili od tistega, kar je bilo prej”. Tranzicija ali prehod ni prelom, je prehajanje. Tranzicije še nismo končali na mnogih področjih. Nov koncept, če bomo kdaj prišli do tega, bi moral temeljiti na prekinitvi s starim, tranzicijo je treba končati”, saj preveč stvari iz starih časov mešamo v današnje življenje, je dejal gost. “Mislim, da je to naš ključni problem”.
Dr. Rupel, ki je tik pred osamosvojitvijo Slovenije napisal knjigo Slovenske slovesnosti in vsakdanjosti: 1888-1988, je dejal, da so naše kulturne proslave po osamosvojitvi v glavnem izgubile značaj “svečanega in celo svetega dogodka”. Na njem so se dotlej enkrat letno zbirali vsi in povedali najpomembnejše stvari; večinoma so na proslavah govorili politiki, “ki so začrtali slovenski nacionalni razvoj, kritizirali svoje nasprotnike, hvalili svoje zaveznike”. Z osamosvojitvijo se je ta tradicija nehala. Danes tudi govori – razen redkih izjem – niso več taki kot pred dvajsetimi leti.
O napadih in majhnem številu
Glede napadov na slovensko vlado je nekdanji šef slovenske diplomacije dejal, da se kritiki Janševe vlade včasih tudi motijo. Razume proteste kulturnikov, ki nimajo več naslova, na katerega se lahko obračajo in kjer se lahko pritožujejo. Kulturne dejavnosti so v velikih stiskah tako v Sloveniji kot v Italiji. “Nekateri ugovori so utemeljeni, nekateri so malce zapozneli”. Slovenija danes ni več v položaju, v kakršnem je bila leta 2008 ali pa 1998. Razumeti moramo, da sta slovenska družba in tržišče zelo specifična, država je majhna; ljudi, ki posegajo po slovenskih knjigah, je razmeroma malo. Hvala Bogu so v matični domovini “v nekem posebnem zgodovinskem trenutku, ko so se za spoznanje odprla vrata mednarodne skupnosti, pač zavedeli te priložnosti in stopili skoz priprta vrata. Tako so izkoristili priložnost in 'naredili državo'”. Ta pa se nujno sooča z resnimi strukturalnimi problemi, ki so povezani z njeno naravo, z njeno usodo, s tem, da nas je malo. “Majhno število je ovira, je problem, ki ga je treba reševati”.
Skrb za jezik
Zato je dr. Rupel osebno prepričan o tem, “da bi morali biti v naši kulturni politiki posebej pozorni na tiste umetniške in kulturne 'produkte', ki uporabljajo slovenščino”. Slovenščine namreč ni mogoče tržiti oz. prodajati tako, kot se prodajajo druge zadeve, je še dejal. Drugi umetniški 'produkti', npr. glasbeni in likovni, uporabljajo drugačen jezik, ki je razumljiv tudi onkraj meja slovenskega jezika. “Če hočemo obstajati kot država, moramo zavarovati naš jezik s posebnimi pravili. Če mora slovenska vlada podpirati katero koli stvar kot nujno, so to gotovo dejavnosti, povezane s slovenščino. Te se na trgu ne morejo preživljati same”. Lahko je dramatiku ali pisatelju ali igralcu v New Yorku ali Londonu, kjer ima velikansko jezikovno območje, je še dodal dr. Dimitrij Rupel. “Kam se lahko preseli slovenski pisatelj ali igralec”? Jezik je treba “čuvati in na neki način tudi finančno vzdrževati, drugače ta država nima smisla”. Koncept, o katerem sam razmišlja, “predpostavlja visoko skrb, visok standard za umetniška in kulturna dejanja, ki so vezana na slovenščino”.
O gledališču
Dr. Rupel je povedal, da je v preteklosti z velikim veseljem prihajal v Trst na predstave Slovenskega stalnega gledališča, ker so to bile “med najbolj zanimivimi predstavami sploh slovenskega gledališča v 70. in 80. letih”. Obenem je ugotovil, da je življenje gledališča danes slabše, kot je bilo nekoč, “najbrž zato, ker je kultura prenehala biti središče nacionalnega življenja, kot je to bila sto let ali pa več”. Središče nacionalnega življenja se je preselilo v parlament. “Zavedati se moramo, da je kultura izgubila pomen, ki ga je nekdaj imela”.
Dr. Rupel danes sicer ne hodi redno v gledališče, zato bi težko kaj več povedal o tem, kaj se v gledališču dogaja. Vtis pa ima, “da se po eni strani komercializira, da se na neki način ukvarja z bolj aktualnimi temami in problemi”. Tudi publika je danes morda starejša kot pred 20 in več leti. Kljub vsemu pa z veseljem ugotavlja, da film ni izpodrinil gledališča in televizija ni izpodrinila filma: vsi trije še vedno obstajajo in sobivajo.
O likovni umetnosti
Kar se tiče umetniških tokov v zadnjih desetletjih, je dr. Rupel povedal, da je o Neue Slowenische Kunst in o skupini IRWIN napisal nekaj zelo pozitivnih besedil. NSK je v bistvu bil značilen pojav postmodernizma, ki ga je po svoje pritegnil: “Mi smo bili avantgardisti, nato modernisti, nenadoma se je pojavil postmodernizem. Zdelo se mi je, da ga je treba temeljito proučiti, saj je bil tudi sociološko zanimiv”. Del likovne umetnosti se danes ukvarja z instalacijami, po drugi strani je opaziti tudi vračanje k figuraliki in h klasičnim prvinam likovne umetnosti.
Kaj pa politika?
“O politiki in kulturi nismo govorili dosti… Ali pa ves čas”? je ob koncu večera izzval gosta Miro Oppelt. “Politika je v težavah, ker nam ni uspelo ostreje prekiniti z nekaterimi tradicijami in modeli, ki smo jih prinesli iz prejšnjih oblik življenja”, je odgovoril dr. Rupel. V tem trenutku je potrebno narediti korak naprej. Leta 1990, ko so se pripravljali na osamosvojitev slovenske države, so imeli na izbiro “različne možnosti”, je dejal. Podpore za slovensko državnost v svetu dejansko ni bilo nikjer. V Sloveniji je bilo razpoloženje razmeroma pozitivno, v Jugoslaviji so grozili z vojsko in represivnimi ukrepi. Pri Demosu so tedaj ocenili, da, če bi se sprli s komunisti v Sloveniji, bi imeli poleg zunanje fronte tudi domačo. “Zato preprosto nismo tvegali”, zavestno so se odločili za sodelovanje, za kohabitacijo. “To je kar dobro funkcioniralo, za Slovenijo je bilo to koristno, zaradi tega smo bili tudi bolj uspešni”. Do leta 1994 so bili “zelo enotni, potem so se začele druge zgodbe, ki se na neki način dogajajo in ponavljajo še danes”. Odbobje 1990-93 je v mednarodnih krogih uveljavljenemu in cenjenemu slovenskemu diplomatu ostalo v dobrem spominu; prav tako vloga, ki jo je imel Janez Drnovšek. “Bil je človek posebnega kova, razumel pa je, da mora vzdržati posebno ravnovesje”. V knjigi, ki nastaja izpod peresa dr. Rupla, je govor tudi o t. i. “švicarskem modelu”. Vlado v Švici sestavljajo vse stranke; to ni vlada večine ali koalicije strank proti drugi koaliciji. “S prepiranjem o preteklosti bo v Sloveniji treba nehati”. Preteklosti ne moremo spremeniti. “Lahko se prepiramo o prihodnosti”. Politika je posel, ki se tiče prihodnosti: o tem se je mogoče pogovarjati in dogovoriti. “O tem, ali so imeli prav partizani, civilna fronta, revolucionarji ali domobranci, se nima smisla pogovarjati, ker to je za nami”.
In še razprava
Marsikdo iz občinstva je po pogovoru rad posegel v razpravo, med katero je gost povedal še marsikaj zanimivega. Kultura je vse, kar obdelujemo, je dejal: “polja, ljudi, zavest, pamet itd”. Kultura ni samo umetnost, je tudi način življenja, način, kako se hranimo, kakšne hiše zidamo itd. “Je tisto, kar je za nas značilno”. Po kulturi se ločimo od drugih narodov. In Evropska unija – “bolj država narodov kot pa narod držav” – je utemeljena na raznolikosti. Za nas je sprejemljiva tudi zato, ker spoštuje kulture vseh narodov.
Generalni konzul je tudi povedal, da so v Sloveniji dosegli sporazum o dveh pomembnih reformah: o bančnem sistemu in o ravnanju s podjetji v državni lasti. Obstaja konsenz, ki je “dobra podlaga za spremembo”. Ekonomisti pravijo, da se v matični domovini v drugi polovici tega leta in naslednje leto obetajo spremembe na bolje, na koncu tunela se le vidi svetloba. “Čez leto ali dve bo Slovenija lahko boljša in še bolj uspešna, kot je bila”. Dr. Rupla osebno žalosti dejstvo, da je bila še leta 2008, ko je predsedovala Evropski uniji, poznana kot “najboljša učenka v razredu, zgled za nove članice”. Položaj se je zelo poslabšal, o čemer pričajo ocene bonitetnih agencij. “Dobro ime, ki smo si ga s težavo priborili, si bo treba povrniti. Imam upanje, da se to lahko zgodi”.
Danijel Devetak
