Čudeži so ... čudežev ni

Piše: Danilo Čotar

11. feb. 1858 prikazovanja v Lurdu

Pred nekaj leti sem prebral v našem zamejskem dnevniku prispevek dopisnika, ki je zviška svoje laične znanosti naivnim vernikom zapisal približno takole: čudeži, saj vemo, kaj so: iluzije, množična histerija, hipnoza, sugestija itn. Navajam po spominu, članka ne bom iskal, ker ga ne maram več videti. Začel sem se spraševati, kje je tu znanstveni pristop? Ali je dovolj, da si postavimo za predpostavko, da čudežev ni? Je znanost, ki jo pogojuje taka predpostavka, sploh znanost? Zdi se mi, da je taka znanost ujeta v svojo ideološko shemo, v kateri ni prostora za stvari, ki nimajo “znanstvene” razlage. Je bolj realist tisti, ki opazuje in upošteva dejstva ter se pri tem zamisli, ali tisti, ki zagotavlja, da ni nič neumljivega in se da vse razložiti? Nevernik noče niti razpravljati o čudežih, ker mu tega ne dovoli njegova znanstvena teorija, katere ne sme zatajiti. Vernik pa nasprotno, v popolni svobodi in brez pogojevanj preverja in nazadnje nekaj sprejme ali zavrne prav na podlagi razuma. Če bodo nekega dne znanstveno dokazali, da se kri sv. Januarija ne utekočini čudežno in da podoba na sindonu ni čudežna, ne bom zaradi tega izgubil vere, saj ni odvisna od tiste ampule in tistega prta. Vera je onkraj razuma in mu ne nasprotuje. Pascal je modro zapisal, da je najvišji izraz razuma, ko priznamo, da ga veliko stvari presega.

Vsak človek, ki mu razum in premišljevanje nekaj pomenita, bi se moral vprašati, kako je v resnici s čudežnimi dogodki, ki jih opisujejo zgodovina in dokumenti. Na prvem mestu so gotovo Evangeliji, saj so eno samo zaporedje čudežev. Za mnoge so to izmišljene pravljice, vendar človeka, ki misli, presenetijo tri stvari. Laični zgodovinarji Evangelijev ne upoštevajo, ker jih je Cerkev sprejela kot Sveto pismo, zato niso zgodovina. Zelo udobna in “znanstvena” rešitev. Poskusili so že tudi spraviti na laž zgodovinske podatke iz Evangelijev, pa se ni posrečilo. Do zdaj niso dokazali niti ene stvari, ki ne bi bila resnična. Drugo presenečenje: Evangeliji se ne povsem skladajo v omembi nekaterih krajev in časa, ko se je kaj zgodilo. Če so te zgodbe pravljice, zakaj ni Cerkev te neskladnosti že od vsega začetka popravila, saj bi bile zgodbe bolj verodostojne. Tretje presenečenje so odločitve judovskih voditeljev, kako Jezusa spraviti s poti, ker kot Mesija ni odgovarjal njihovim pričakovanjem. Lahko bi ga obtožili, da so vsi njegovi čudeži izmišljeni in sleparije, pa tega niso mogli narediti, ker so imeli čudeži na tisoče prič in nekatere so na svoje oči videli oni sami.

Poleg Jezusovih čudežev bi rad omenil enega, ki so ga naredili apostoli po Jezusovi smrti. Luka v Apostolskih delih, ki jih je napisal v Rimu leta 63, tako natančno opisuje čudež, ki sta ga storila Peter in Janez, da zveni skoraj kot izziv: pa naj se javi kdo, ki bo trdil, da to ni res. Od rojstva hromega moža so vsak dan prinesli pred tempelj, da je prosil miloščino. Prišla sta mimo Peter in Janez, ki nista imela denarja in Peter je hromega prijel za roko in mu v imenu Jezusa Kristusa velel, naj hodi. Navajam: “V hipu so se mu utrdila stopala in gležnji. Skočil je pokonci, čvrsto stal in hodil. Šel je z njima v tempelj in hodil okoli, poskakoval in hvalil Boga. Vse ljudstvo je videlo, kako hodi in hvali Boga. Prepoznali so ga: bil je prav tisti, ki je navadno sedel pri tempeljskih Lepih vratih in prosil vbogajme. In čudili so se in bili čisto iz sebe spričo tega, kar se mu je zgodilo.”

Pomaknimo se zdaj v novejši čas. 11. feb. 1858 se je v Lurdu, neznatnem kraju pod Pireneji, Mati Božja prikazala prav tako neznatni deklici Bernardki. Bila je iz ene najrevnejših družin, pritlikave postave, bolehna in nepismena. Prav temu dekletcu se je Marija prikazala osemnajstkrat. Laična Francija je proti pojavu nastopila z vso uradno strogostjo, nasprotniki vere so kar pobesneli. Bernardko so strogo zasliševali župnik, župan, prefekt, policijski komisar in sodniki, a preplašeno dekletce je kar naprej trdilo, da tega, kar je videla in slišala, ne more zanikati. Nazadnje so se vdali in javni tožilec je v sporočilu pravosodnemu ministru zapisal, da v Lurdu ni mogoče odkriti nobene organizirane sleparije. Nasprotniki so imeli nazadnje pomembno vlogo pri potrditvi resnice, saj so bila prav zaradi nasprotovanj opravljena vsa preverjanja in natančne analize dogodkov. Prav tako so mnoge čudeže, ki so se zgodili v Lurdu, strogo preverile zdravniške komisije, ki niso ugotovile nobenih ponaredb.

Vprašujemo se torej, kako more priti do zavračanja ali zanikanja dejstev, ki so izpričana, le zato, ker imajo verski pečat in jih znanost ne zna razložiti? Ali se znanost spreneveda, da nekaterih stvari ni, tudi če so. Niti preprosti ljudje niso tako nazadnjaški. Vsi vemo, da obstajajo stvari, ki jih ne poznamo in si jih ne znamo razlagati.

Pred leti sem bral pogovor z Margherito Hack, ki velja za odlično znanstvenico, bila pa je neverna. V pogovoru je povedala, da je veliko zrla v nebo, a kljub uporabi vseh mogočih teleskopov ni nikoli opazila angelov. Gotovo ni mislila reči, da to, česar ona ni videla, ne obstaja, želela je le poniževati tiste, ki v angele verjamemo. Kaj naj rečem? Latinci so pravili: ko bi bila tiho, bi ostala modra. Ker sem se službeno veliko ukvarjal z mikrobiologijo, sem vedno rad prebiral knjigo Nevidni živi svet, ki jo je napisal Aleksander Konjajev in izdala MK leta 1984. Snov je opisana v takem slogu in v takem jeziku, da prav vse lahko razume tudi bralec, ki ni strokovno podkovan. Tak dar pisanja imajo le redki znanstveniki in upam, da je ali bo založba to odlično knjigo še kdaj ponatisnila. Knjiga šteje 136 strani in prav v sredi na strani 69 je zapisan stavek, ki ga sestavljata le dve besedi: čudežev ni! Ta stavek pokvari celo knjigo, saj je trditev neznanstvena in je ni mogoče dokazati. Brez težav lahko dokažemo, da čudeži so, ne moremo pa dokazati, da jih ni. Tudi tukaj velja latinski rek: si tacuisses, philosophus mansisses.

Kako zviška obravnava sodobna znanost čudeže, razumemo, če prelistamo leksikone, ki objavljajo kronologijo vseh svetovnih dogodkov. V nekaterih ni Lurd omenjen niti z besedico. Verni ljudje tega nadutega odnosa do božjih posegov ne sprejemamo. Vztrajamo v prepričanju, da so bistvena in najpomembnejša vprašanja skrita učenjakom, razumejo pa jih tisti, ki jih Evangelij imenuje najmanjše in so pred svetom nevedneži. Visoki funkcionar, ki je v Lurdu zasliševal Bernardko, je potem izjavil: Ne zna nič, a razume vse.

Za konec bi še priporočil vsem tistim, ki dogodke površno ocenjujejo, kako naj se s snovjo spoprimejo. Časnikar Vittorio Messori, ki je odličen poznavalec zgodovine krščanstva, je do potankosti preučil čudež, ki se je zgodil v Španiji leta 1640. Pred katedralo v Saragozi je invalid pri vhodu prosil miloščino, podobno kot hromi pred templjem v Jeruzalemu. Bil je preprost kmečki fant, doma iz nepomembne vasice. Nekaj let prej mu je kolo težkega voza presekalo desno nogo pod kolenom. Neke noči mu je doma v kraju Calanda izgubljena noga zopet prirasla. Vsak skeptik se ob tej novici le pomilovalno nasmehne. Messori je ta dogodek raziskal do podrobnosti. Zbral je vsa pričevanja in vse dokumente cerkvenih in civilnih oblasti, policije in končnega procesa ter jih objavil v knjigi, ki obsega nekaj čez 250 strani (V.M. Il miracolo – Rizzoli 1998). Ta knjiga naj bo za zgled vsem tistim, ki so v sodbah površni.

Preberi tudi

“Visita ad limina apostolorum”

Kristjani in družba

O dolinskem župniku Placidu Sancinu

Kristjani in družba

Msgr. Duilio Corgnali (1946–2024)

Kristjani in družba

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme