Češčenje nadnaravnega in naravnega
Zadnje čase v sedanjem razkristjanjenem svetu pri ljudeh, ki razmišljajo, vedno znova prihaja na dan potreba po stiku z Nadnaravo. Ta stik se kaže v najrazličnejših oglasih, ki jih redno zasledimo v naših časopisih in najavljajo meditativne večere, jogo, zen, duhovno pomiritev, notranjo sprostitev …
V ozadju vsega tega pa je tudi češčenje nekoga ali nečesa. To češčenje je lahko češčenje samega sebe, ko se skušam obvladati z neko koncentracijo ali se potopiti v svet, ki je drugačen od realnega. Velikokrat se govori o umiritvi, sprostitvi, celo duhovni potopitvi. Ljudje, ki zahajajo na takšna srečanja, pravijo, da si hodijo tja “polnit baterije”. Čeprav ta izraz uporabljajo tudi nekateri duhovni pisatelji, je krščanskemu načinu izražanja tuj.
Kristjan se umiri, ko se udeleži kakega verskega dogodka, v njem sodeluje in je nanj tudi pripravljen, to pomeni, da prihaja tja s čisto vestjo. Od takšnega dogodka odhaja okrepljen in pomirjen – duhovno obogaten. To je nekaj drugega, kot če obiščemo kak kulturni dogodek. Ta nas lahko tudi duhovno obogati, vendar ne na tak način kot religiozni dogodek.
Versko zbiranje, ki ga kristjani navadno imamo in nam ga podarja Bog, je vedno prepleteno z najrazličnejšimi oblikami molitve. Po tem se razlikujemo od drugih podobnih srečanj in zbiranj, ki nimajo verskega nadiha. Prav molitev je tista, ki nas na poseben način poveže in tudi duhovno obogati, čeprav se velikokrat tega sploh ne zavedamo. Marsikoga moti, da se molitev poudarja brez poglobljene razlage. Ljudje si velikokrat predstavljajo molitev kot izgovarjanje obrazcev, iz tega pa zelo hitro – od začetka pa sploh – prihaja do “drdranja”, ki se marsikomu upre.
Molitev je predvsem človekova naravnanost na Boga in na ljudi. Radi poudarjamo, da je molitev pogovor z Bogom, česar se velikokrat sploh ne zavedamo (v hrupu življenja tudi ne slišimo), zato se je treba truditi, da naša zunanja molitev dobi stik z notranjostjo. Prav tako je molitev spoštljiv in odgovoren odnos do vsake stvari in do vsega ustvarjenega. Bog nam je dal zemljo in vse na njej v upravljanje, zato je vestno ravnanje z vsem tem komunikacija z Bogom. To nam potrjuje Jezusova prilika o talentih.
Pozabljamo, da je vsaka molitev na poseben način svatba med Bogom in človekom. Če bi vstopili v molitev brez osebnega žara, naše želje, brez osebne vere, mogoče celo s prikrito mislijo, da je to pač nekaj, kar je, zame pa nepotrebna dolžnost, da ne bi bilo kaj narobe v okolju, kjer sem, ali celo pod prisilo, potem bo takšna molitev v človeku ustvarjala slabo, krhko vero. Takšna vera pa je povod za slabo ali nikakršno ljubezen, bodisi v zakonu, družini ali družbi. Slaba ljubezen pa je vedno spodbujala slabo delovanje. Na to nas opozarjajo znani reki: “Kakor moliš, tako veruješ”. Ali: “Brez molitve je vera mrtva”. Še huje: “Brez molitve je vernik mrtev”. Obenem pa ne smemo pozabiti: “Vera brez del je mrtva, skozi dela pa se razkriva človekova vera”.
Ob tem spoznavamo, da tisti, ki dejansko ponižno molijo, združujejo Boga in naša dela. Obenem tako postaja molitev prostor, kjer se zemlja in svet dopolnjujeta in “vstopata drug v drugega” in tako človeka osrečujeta.
Ambrož Kodelja
Preberi tudi
