Cerkev, kaj praviš, kdo si?
Ta je prejšnji teden povabil v našo deželo kardinala Dionigija Tettamanzija, upokojenega milanskega nadškofa, velikega duhovnega človeka, ki je izrisal podobo Cerkve danes in s preprostimi besedami spregovoril o sržu naše vere. Ob prazniku svetih Mohorja in Fortunata, zavetnikov goriške in videmske nadškofije ter dežele Furlanije-Julijske krajine, je navzoče spodbudil k temu, da bi pogumneje hodili za Kristusom. Spregovoril je o tem, kaj sploh je Cerkev oz. kaj Cerkev sama pravi, da je.
Najprej je poudaril, da Cerkev je del tega sveta, živi v njem in zanj. Prisotna je kot dar, ki spodbuja polno in pristno humanizacijo sveta. Verniki naj se navdihujejo pri Jezusu, ki je živel med ljudmi, bil občutljiv in sočuten, ponižen in iskren, velikodušen in potrpežljiv, globoko čuteč, mil in hkrati močan. Za Cerkev je pomembno, da je resnicoljubna, iskrena, transparentna; da ima vedno pred sabo svetost, h kateri je klicana, da pa zna tudi ponižno priznati svoje šibkosti. Veliki izziv Cerkve danes je postati dom in šola občestva, kovnica duhovnih poklicev, družin in skupnosti. Vsak vernik je lahko tudi prerok. “Vsakdanja preroškost” je tista, ki se “uteleša” in uresničuje v vsakdanjih dejanjih; razodeva pristnost in moč življenja, ki se navdihuje v evangeljskih blagrih. Tako preroškost lahko živimo laiki na delovnem mestu, v družini, v krajih trpljenja in veselja… Preroki in evangelizatorji pa smo lahko, le če smo dovolj pogumni in drzni, le če hodimo proti toku, le če nas je tako prevzela ljubezen za Jezusa Kristusa, da smo pripravljeni tudi sprejeti večje ali manjše oblike mučeništva.
“Zato nam ni dovoljeno živeti krščansko življenje v znamenju minimalizma, lenobe, utrujenosti, repetitivnosti, kompromisa, pomanjkanja poguma in drznosti pred težavami, vezanimi na visokost idealov in zahtev hoje za Kristusom”, je dejal kardinal Tettamanzi. Samo tisti, ki jih je osvojil živi in živeči Kristus, lahko z navdušenjem in zanosom “nalezejo” druge in jih zaznamujejo z enako življenjsko izkušnjo. “Verodostojni so samo resnični in pristni verniki”, taki, ki jih zaznamuje “stil upanja”. Z lahkoto bi namreč zapadali brezupu, če bi samo s človeškega vidika gledali npr. na cerkve, ki se praznijo, na pomanjkanje duhovnih poklicev in krščanskih družin, na vedno manjše število vernikov (in še zlasti Slovencev!) tudi pri slavjih z osebnostmi, ki imajo resnično kaj povedati. A naučiti se moramo od gorčičnega zrna, ki je “manjše od vseh semen na zemlji”, iz njega pa – ob pravem času – zrase veliko drevo.
Veliko semen pada v teh časih: priče smo epohalnim spremembam, od umika papeža Benedikta XVI. do prihoda Frančiška, ki iz dneva v dan spreminja poteze obraza Cerkve in bo na bližnjem Svetovnem dnevu mladih gotovo spet presenetil. “Zgodovina se ne konča z nami, ampak se nadaljuje”, je dejal kard. Tettamanzi. Zato, kot pravi papež Frančišek, ne dovolimo, da nam ukradejo upanje!
