Če hočemo graditi družine, Cerkev, družbo …

Goriško-tržaško romanje na Barbano

Romarji iz Goriške in Tržaške so z nekaterimi svojimi dušnimi pastirji v soboto, 5. septembra, napolnili Marijino svetišče na Barbani. V vročem poletnem dopoldnevu so se na otoku sredi gradeške lagune še enkrat srečali številni vsakoletni udeleženci tradicionalnega shoda, med njimi kar nekaj mladih, pa tudi taki, ki so prvič prišli v to priljubljeno božjepotno središče.

V začetku slovesne svete maše, ki je potekala v duhu praznika malega šmarna, je v imenu štandreške dekanije vse navzoče pozdravil msgr. Renato Podbersič. Poudaril je marijanski značaj tega romanja, lik Device, ki je rodila Odrešenika sveta, in njeno življenjsko obdobje v Nazaretu. S sv. Jožefom sta bila “stebra družinskega življenja”, je dejal. Zato je prisotne spodbudil, da bi pri maši molili za vse naše družine, tudi tiste, ki so v težavah. Z romanjem želimo graditi Cerkev, ki tudi danes doživlja krize, je še dodal dekan. Kot Cerkev, ki izhaja iz družine, pa lahko – z Božjo pomočjo – rešimo marsikaj.

Somaševanje je letos vodil g. Peter Žakelj, lazarist z Mirenskega Gradu. V homiliji o evangeljskem odlomku z rodovnikom Jezusa Kristusa je razvil razmišljanje o naših družinah in Cerkvi. V dolgem seznamu Jezusovih predhodnikov, je dejal pridigar, so hudobni in dobri. To govori o tem, da “Bog stopa med nas in da je vsak od nas zanj pomemben”. Bog hoče biti v dialogu z nami in nas vabi, da bi bili v dialogu drug z drugim. Marija je znala sprejeti Božjo besedo, vstopiti v odnos z Bogom in na to besedo odgovoriti. Tudi z Jožefom je znala graditi čudovito družino. Tudi v Sveti družini ni bilo vse preprosto. Jezus je tri dni ostal v Jeruzalemu in tri dni sta ga Jožef in Marija iskala. “Očitno je zmanjkalo dialoga.” Ni hudo, če se kdaj karkoli narobe zgodi, pomembno je, da se potem išče rešitev. “In ta rešitev je – v družini, v družbi ali pa v Cerkvi – pravzaprav v dialogu, v pogovoru.” Marija je znala poslušati Boga in na to, kar je slišala, odgovoriti. Nič velikega ni naredila, “bila je čisto preprosta žena in mama. Njena veličina je v tem, da je znala v majhnih stvareh biti zvesta.” Prvi korak oz. začetek njenega dialoga je vedno vprašanje. Marija kaže, da se dialog gradi čisto preprosto, z vprašanjem. Ko sta z Jožefom našla Jezusa po treh dneh, ni začela z očitki, ampak ga je vprašala: “Zakaj si nama to storil?” Brez vprašanja in odprtosti ni dialoga. Marija zna potem tudi molčati. Jezusove besede je ohranila in premišljevala. Drugi korak za pogovor je torej “poslušanje, molk, tišina, da bi lahko v miru razmislili in razumeli”. Marija ni razumela ne angela ne Jezusa ne Jezusovega križa, ni mogla razumeti vsega. Hotela je razumeti tistega, ki je stopil z njo v dialog. Ni ji šlo za to, da bi imela prav, toda vedno se je spraševala, kaj Bog od nje pričakuje. Tudi naša naloga je, da se vprašamo, kaj Bog od nas pričakuje. Marija je vedela, da je Jezus Božji Sin, zato je rekla “Njega poslušajte!”, saj On je tisti, ki ima besedo odgovora. Če torej hočemo graditi družine, Cerkev, družbo, je sklenil g. Žakelj, se moramo najprej naučiti dialoga. Začnimo vsak pogovor z vprašanji in z odprtostjo, da bi drugega razumeli. S sposobnostjo za molk, poslušanje in razmišljanje, da bi globlje premislili, kaj nam Bog sporoča po naši družini, v družbi, v Cerkvi. Če bomo ob Mariji skozi življenje ustvarjali takšen dialog, bo več prostora za vsakega od nas: v naših družinah, v družbi, v Cerkvi.

Sveto mašo je z ubranimi glasovi obogatil priložnostni zbor, v katerem so se pod taktirko Davida Bandlja in ob orgelski spremljavi Silvana Zavadlava povezali mlajši in starejši cerkveni pevci pretežno z Goriškega. Po bogoslužju so v svetišču mogočno zadonele še pete litanije Matere Božje, ki jih je sklenil slovesen blagoslov z Najsvetejšim. Po obredu se romarjem ni mudilo domov. V prijetni senci dreves sredi morskega miru so se radi zadržali v sproščenem klepetu in prijateljskem druženju.