Čas za poezijo
Knjigosnedki (19)
Kdo pravi, da so družbena omrežja slaba? Da nam kradejo čas? No, bodimo iskreni, res nam kradejo čas, a če smo pri uporabi kolikor toliko pozorni in kritični, lahko tudi na tem mestu najdemo profile, ki bodo obogatili naš vsakdan. Instagram je glavni krivec za to, da berem veliko več poezije kot nekoč. Profila @amelie.knjigomoljka in @izposojevalka_besed sta si namreč zamislila izziv: pingo oz. poetični bingo. 16 pesniških zbirk, 16 kategorij, nešteto izbire. Čas za opravljanje izziva: eno koledarsko leto. Zdaj se bralke in bralci igramo bingo s poezijo že tretje leto zapored (no, jaz šele drugo, a nič za to). Lani je bilo treba za enega od kvadratkov prebrati zbirko haikujev. V roke sem takrat vzela zbirki Josipa Ostija Panova piščal in Majhna pesem.
Sarajevčan Josip Osti se je s književnostjo ukvarjal že v Bosni. Leta 1990 se je preselil v Slovenijo, kmalu nato posvojil slovenščino kot svoj pesniški jezik in v slovenščini izdal več pesniških zbirk. Zadnja leta svojega življenja je preživel v Tomaju in kraško burjo prenesel tudi v svoje verze.
Če se s haikuji še niste srečali, vas bodo najprej presenetili. Gre za trivrstične pesmi brez naslova, ki obsegajo vsega skupaj 17 zlogov, pet zlogov v prvem in tretjem verzu, sedem v sredinskem. Haiku je nastal na Japonskem in za najuglednejšega predstavnika velja Matsuo Bašo. Ker gre za izredno zgoščeno pesniško obliko, pogosto vsebuje le impresije, nakaže občutke, podobe iz narave, letne čase in domišljiji odpira prosto pot. V zadnjih letih je postal vse bolj priljubljen tudi med pesnicami in pesniki na zahodu. Prirejajo pa se tudi tekmovanja iz pisanja haikujev za osnovnošolce, ki se s to obliko srečujejo že v šolskih klopeh.
Ostijevi haikuji so v obeh zbirkah združeni v sklope, ki jim naslov daje prvi haiku iz vsakega sklopa. V njih se odstira pesnikov notranji in zunanji svet, drugo za drugim niza podobe ljubezni, dvojine, čakanja, pa tudi odsotnosti in samote. Sopostavlja jim podobe narave v različnih letnih časih in bralca povede v tomajski vrt, pa tudi v samo pesnikovo srce. V Panovi piščali najdejo prostor tudi pesmi, ki tematizirajo smrt, minevanje, odhajanje, ob strani pa ne pusti vprašanja pesniškega ustvarjanja. V verzih, kot so sledeči: V mojem vrtu / je veliko plevela, / ki lepo cveti, najdejo prostor podobe vsakdanjega življenja; podoba plevela, ki ga navadno iztrebljamo, pesnikovemu vrtu dodaja lepoto. Kdor zmore videti lepo, ga bo videl povsod, tudi v plevelu. Ob vsakem haikuju bi se tako lahko zaustavili, ga dogradili, ga sprejeli (ali ne) za svojega, ga dopolnili s svojo izkušnjo in se za trenutek prepustili lepoti preprostih, a pomenljivih besed. Z verzi Nekatere manj / lepe rože dišijo / bolj od najlepših nas spominja, da ni vse v videzu, in nas povabi, da se ob stvareh zaustavimo in jih pogledamo z različnih zornih kotov, začutimo z različnimi čutili. V Panovi piščali se od bralca poslovi z verzi Ne bom mrtev, ko / bom umrl, mrtev bom, ko / me pozabijo. Josip Osti počiva v Tomaju ob drugem slovenskem velikem pesniku, a svežina in človečnost njegovih verzov še vedno odmevata v kraški burji.
