Čas se izteka
O objektu, ki ga špansko podjetje Gas Natural namerava zgraditi v Žavljah, in o offshore varianti v Tržaškem zalivu podjetja EON, smo že večkrat pisali. Pri tem je potrebno dodati, da je offshore načrt še vedno aktualen, čeprav je stopil nekoliko v ozadje: dejansko je njegovo projektiranje le nekoliko zaostalo v primerjavi z načrtovanjem kopenskega terminala. Poročali smo tudi o nasprotovanju bodisi krajevnih javnih uprav (tržaške občine s sedanjim županom Robertom Cosolinijem na čelu, tržaške pokrajine, miljske in dolinske občine) bodisi naravovarstvenih organizacij z obeh strani meje. Zlasti odklonilna stališča le-teh ne izhajajo iz apriornega nasprotovanja pojma ‘napredka’, temveč slonijo na podrobni analizi učinkov, ki jih uplinjevalnika predstavljata že sama na sebi (z oviro ostalega pomorskega prometa), kaj šele v primeru okvare ali atentata.
To je bil dejanski temelj, na katerem je prejšnji teden stekla protestna manifestacija pred deželnimi uradi na ul. Giulia, kjer domuje sedež konference služb, ki mora odločati o usodi gradnje tako zahtevnih struktur. Seznam udeležencev in podpornikov protestnega shoda, ki ga je koordiniral spletni portal bora. la, je bil izredno dolg in je zato nesporno pričal o vsesplošnem odporu, ki ga je v mestu čutiti do tako rizičnih načrtov. Poleg civilne družbe so tudi politične stranke izpostavljale svoja stališča: negativnega so ponovno potrjevale stranke levega tabora, sicer se tudi na desni krešejo mnenja zoper načrt.
Tehnično omizje mešane komisije italijanskih in slovenskih izvedencev namreč že od samega začetka podčrtuje nesmotrnost nastanka prav teh objektov. Nevarnost sloni preprosto na zastarelih tehničnih temeljih, na katerih so pristojni zasnovali gradnjo uplinjevalnikov. Še hujše pa je to, da se v slepi ulici nahaja dogovarjanje med nasprotniki gradnje in javnimi upravami, ki bi morale o načrtu izreči zadnjo besedo. Dejansko so bili ugovori in predlogi tehničnega omizja povsem neuslišani in prezrti, kar danes v končni fazi vodi do vse bolj verjetne vložitve skupinske pritožbe (class action) naravovarstvenih organizacij in drugih osebkov. Ti pa so bili po izteku zasedanja omizja v deželnih uradih dokaj kritični zaradi pomanjkanja odločnosti predstavnikov tržaške občine in pokrajine: namesto jasne in kategorične drže proti gradnji so predstavniki omenjenih uprav zahtevali dodatno dokumentacijo glede učinkov na okolje, kar po mnenju prirediteljev shoda preprosto pomeni odložitev dokončne odločitve.
In prav časovni vidik je vse prej kot zanemarljiv dejavnik v tej zgodbi.
Lokacija manifestacije ni bila naključna, saj ima ravno dežela zaradi svojega avtonomnega statuta pri tem vprašanju ključno vlogo. Razumljivo je, da se predsednik Tondo v luči volitev prihodnje leto otepa tega žgočega posla, najraje bi ga prestavil v nedogled. Škoda pa, da se mora ravno deželna uprava dokončno izreči za ali proti v roku nekaj mesecev (najbrž do oktobra): po tem obdobju naj bi država v primeru molka deželnih oblasti na podlagi zakonske normative nekdanje Berlusconijeve vlade sama odločala o razpletu afere. In vse kaže, da je stališče ministrstev privolilnega značaja.
K tej igri je vsekakor potrebno prišteti tudi Republiko Slovenijo. Vojko Bernard nam je v imenu ene izmed osrednjih organizacij Alpe Adria Green, ki so sodelovale pri manifestaciji in ki je že vrsto let v prvi vrsti te bitke, jasno poudaril, da je stališče slovenske vlade in predsednika države Danila Türka do načrtov totalno odklonilno. In to do take mere, da se tudi v Sloveniji že govori o vložitvi tožbe na pristojne evropske sodne organe.
