Brane Senegačnik ob izidu knjige: “Lirična poezija je povezana z občutkom, da sem”

Narodna in študijska knjižnica ter Slavistično društvo Trst-Gorica-Videm sta prejšnji teden v prostorih NŠK v Trstu priredila zanimivo kulturno srečanje. Gost večera je v petek, 12. decembra, bil pesnik, prevajalec in esejist Brane Senegačnik. Ob izidu njegove knjige Lirični prostor se je z gostom pogovarjala predsednica slavističnega društva Vilma Purič. 

Brane Senegačnik je izdal osem pesniških zbirk in več knjig in esejev, je predavatelj na Oddelku za klasično filologijo ljubljanske Filozofske fakultete in izredni član SAZU. Prevaja tudi iz grške, rimske, nemške, italijanske, hrvaške in srbske književnosti. Prejel je številne nagrade, kot na primer Sovretovo nagrado za prevode, nagrado Prešernovega sklada za poezijo ter za zbirko Prosojnosti Jenkovo nagrado. V svoji novi knjigi Lirični prostor avtor osvetljuje notranje prizorišče dogajanja lirične poezije in prostor, ki se vzpostavlja ob nastanku, recepciji in doživljanju lirične pesmi. V središče zbirke postavlja temeljna vprašanja človeškega sebstva, je med pogovorom uvodoma povedala Vilma Purič, pa tudi njegovega odnosa do drugega, do naravne in zgodovinske resničnosti ter do transcendence. Delo obravnava konkretne probleme sodobne lirike ter jih sooča s prevladujočimi načini razumevanja poezije in s predstavami o smislu ter etosu umetnosti. Posebno pozornost namenja razmerjem med lirično pesmijo in spreminjajočim se zgodovinskim okusom, med človekom in naravo ter med družbenim kontekstom in transcendentnim obzorjem. Pesnik razmišlja tudi o domišljiji, o perspektivi, o občutkih in razpoloženjih, prav tako obravnava tišino, je dodala Vilma Purič.

Brane Senegačnik je na večeru uvodoma poudaril, da je poezija nenadomestljiva in njenega bistva ni mogoče ujeti v teoretske pojme ali sistematične razlage. Sodobni akademski pristopi pogosto delujejo, kot da imajo nad literaturo popoln pogled, vendar se prav pri poeziji pokaže točka, kjer teorija ne more več slediti izkušnji. Za Senegačnika je lirična poezija tesno povezana z osnovnim občutkom, “da sem”. Ta občutek je težko opredeljiv, saj ne vemo natančno, kaj pomeni biti, kdo smo in kako to razložiti. Vemo le, da občutek imamo, pravi avtor, in da se ga posebej zavemo v trenutkih, ko smo nekako prizadeti, bodisi v izjemno težkih okoliščinah bodisi v trenutkih velike sreče. “Takrat zavest o lastnem obstoju postane intenzivnejša.” Med pogovorom je Brane Senegačnik izpostavil dejstvo, da je današnja izjemna dinamika življenja bistveno spremenila človekovo pozornost in načine razmišljanja. Za čustva, za poglobljeno razumevanje sebe in drugega je potreben čas, meni pesnik, čas za notranje poslušanje in za tišino. Toda družbena organizacija sodobnega sveta tega skorajda ne dopušča, ne zato, ker bi bili posamezniki slabi, temveč zato, ker se je temu ritmu življenja težko izogniti. Prav zaradi tega zahteva tudi lirika posebno držo: bralec se mora notranje umiriti, pesem prebrati, nato znova obstati v tišini in biti z njo. Tišina je za pesnika osrednja kategorija poezije. “Tišina presega zvoke in pomene, ki jih nosijo besede. Tesno je povezana z vprašanjem identitete in z obstojem nepredmetne zavesti. Tišina je simbol in čutni izraz globine tako lastnega bivanja kot drugega, ki stoji pred nami.” Gost večera je nazadnje obravnaval še pomen obzorja, ki je temeljna eksistencialna lastnost človeka. “Nedosegljivost obzorja ni pomanjkljivost, temveč izziv in hkrati dostojanstvo človeka,” je sklenil.