Božič je mimo, živeč Božič!
… ne bo pa mimo priložnost, da bi Odrešenik prišel na dom vsakega od vas, da vas bo razsvetlila tista: “Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka” (Jn 1,9). Še vedno mi včasih, zlasti v adventnem času, v ušesih odzvanjajo odgovori veroučencev s Krasa, ki sem jih pred nekaj leti dobil ob vprašanju: “Ali kaj pričakujete Božič”? Seveda niso bili vsi odgovori enaki, saj se izjeme najdejo povsod, a tudi drži, da potrjujejo pravilo, ki pa je v tem primeru bilo, da tisti veroučenci praznika Gospodovega rojstva pravzaprav niso pričakovali, ker jim pač ni pomenil in jim ne pomeni nič. Ko sem jih potem vprašal, kaj sploh praznujejo, so odgovorili iskreno in neposredno (po kraško!), da pričakujejo in praznujejo novo leto. Mislim, da ni nobene potrebe, da bi se ob teh izjavah kakorkoli škandalizirali, kakor se tudi sam v danem primeru nisem. Predstavljati mora izziv, da ljudem, ki nimajo več “anten za Boga”, vseeno na neki način sporočimo, kako se dogodek božične noči ni zgodil kar tako, ampak je Jezus postal človek tudi zanje in jih želi rešiti. Ta pogovor s kraškimi veroučnimi osnovnošolci mi še vedno odzvanja v glavi, ker še vedno daje misliti. Ker še vedno ne da miru. Pove namreč veliko, kot recimo to, da so božični prazniki zares, in sicer tudi za mnoge, ki vsaj od časa do časa obiskujejo cerkev, lahko prazni. Prazni pa so lahko tudi zame in še za koga drugega, ki sva sicer v cerkvi redno, prazni tudi zame, ki sem kot duhovnik v službi Božjih skrivnosti. Sam se sicer rad pošalim, kako v resnici zame to niso “prazniki”, ampak “polniki” (tudi za velikonočno tridnevje to drži), v smislu, da je ob takšnih priložnostih več tistega “cerkvenega” dela, a se vendarle tudi meni večkrat zastavi vprašanje, ali so to res “polniki”, vsaj v vsebinskem smislu. Človeški nič in praznino se namreč ljudje – in duhovniki smo vendarle ljudje – trudimo, včasih prav bolestno, zapolniti na raznorazne načine, eden od teh je lahko tudi povečana “akcija”. Zgodi se, da nas potem takšni praznični dnevi zares, kakor pravijo apostoli v svojih pismih (Pavel: 1 Tes 5,2.4; Peter: 2 Pt 3,10; Janez: Raz 3,3; 16,15), “kakor tat”, kakor drži tudi za “Gospodov dan” (Gospodov prihod, ki se zgodi na ta Gospodov dan, je med drugim tudi človekova smrt, ne le “konec časov” tam nekje v daljavi). Kje se to vidi in pozna? Pojdite v katero od nakupovalnih središč v predprazničnih dneh, pa boste videli. Sicer pa se to vidi tudi tako, da se npr. spomnimo, kako je treba komu iti voščit, pa: “Joj, saj nimam nič za nest'”. Potem pa dirke po trgovinah. Tako je pač, ko je treba iskati neke nadomestke za praznino, ko bi, nasprotno, to praznino ali praznoto morali videti kot priložnost, da nekdo lahko vanjo stopi. A mora to biti nekdo, ne nekaj! Gospodovo rojstvo, ki je lahko samo neki praznik en dan v letu ali pa postane zares Dogodek – da, z veliko začetnico. Gianfranco Ravasi je božični dogodek zelo zanimivo primerjal z obiskom Benetk (namesto katerih bi lahko bile tudi Firenze ali katero drugo zgodovinsko in kulturno bogato mesto), ki je lahko trojne vrste. Prvi način obiska Benetk je tisti, za današnji čas tako značilni, turistični obisk, ki je potrošniške narave. Prav takšno lahko postane tudi ne samo praznovanje Božiča, ampak tudi drugih praznikov. “Ob tovrstnem praznovanju postavimo namesto tistih pravih zvezd neonske zvezde”, je zaključil Ravasi. Da se je to zgodilo v današnji družbi, najbrž ni treba na veliko ugotavljati, ker vidimo v prazničnih dneh na lastne oči praktično na vsakem koraku. Zagotovo spada sem tudi tisto pojmovanje Božiča kot “družinskega praznika”. To pojmovanje lepo označuje naslednja enačba 1x/leto = zbor družinskih članov. Nemalokrat to pomeni počitnikovanje v eksotičnih krajih, vsaj za tiste, ki si to lahko privoščijo. Meni se zdi to neko poceni opravičilo dejstva, da po družinah sicer celo leto živimo vsaksebi – če to ni na robu obupa, pa do tega res malo manjka. A nadaljujmo. Drugi način obiska Benetk je tisti romantični obisk, saj je to mesto vendarle ena od tistih romantičnih prestolnic sveta. Tudi Božič lahko praznujemo romantično in čustveno, z vsem, kar spada zraven. Jaslice, ki jih je treba postaviti, si jih tudi drugod ogledati, zraven “Sveta noč”… Božič je, po tem pojmovanju, tako “fajn” tudi zato, ker prinaša “mir” in “ljubezen”. “Mi se 'mamo radi”, torej, kakršno bi naj bilo današnje krščanstvo, s svojimi parolami o miru, strpnosti, nenasilju, neki človečnosti, ki postane vse prevečkrat le tuzemska človeškost. Gotovo, tudi to je Božič in tudi to je krščansko praznovanje, a samo to je premalo. Seveda se ne strinjam, da se ob Božiču ne bi obdarovali, da ne bi bilo lučk, družinskega praznovanja in jedače, a mora to biti izhajati in biti osmišljeno. Smisel vsega skupaj pa je v tem, da je Jezus postal človek in prevzel nase – on, ki je Bog in mu tega res ne bi bilo treba – vso človeško naravo, torej vse, kar zaznamuje nas ljudi (razen greha), da bi nas odrešil. Rešil je vse, kar je našega, tudi to, da se družimo, da se obdarujemo. Praznovanje in darila povedo namreč ravno to, da smrt ne bo imela zadnje besede. Bog je postal človek. Človeško življenje je odrešeno. Mi pa smo vsi iz sebe ravno zato, ker vemo, v kom temelji naše upanje. Kristjani bi torej morali pokazati, ko praznujemo, ravno to našo drugačnost. Potruditi bi se morali, da čim bolj prodremo v te vélike skrivnosti naše vere, ki dajejo smisel in smer našemu življenju. Na ta način, prek te lepote, pa nuditi ostalim “razlog upanja, ki je v nas” (1 Pt 3,15). Lepota namreč rešuje, kot uči Dostojevski. O Božiču se je to zgodilo tistemu dečku, o katerem piše – zgodbo nam je zadnjič predložil naš urednik Jurij v svoji rubriki. Sveto prodre v naš vsakdan nepričakovano in vselej, ko najde le najmanjšo priložnost ter čisto in ponižno srce, pa čeprav le po banalnem božičnem drevesu. Za tistega dečka je Jezus postal človek po tistem z lučkami okrašenem drevesu, po katerem mu je sporočil: “Danes boš z menoj v raju” (Lk 23,43). Tista rešitev, ki jo vsak od nas išče v življenju, lahko pride ob vsakem trenutku. Takšno je pač življenje in Borges, argentinski pisatelj, je to lepo opisal: “Niti enega samega trenutka ni, ki ne bi bil napet kot kako orožje”.
Andrej Vončina
(Iz priloge Bodi človek! 27. 12. 2012)
Ko boste to brali, bo letošnji Božič že mimo,...
