Bolj kot spoznavaš druge kulture, bolj postajaš razgledan v svoji lastni

Pogovor z evangeličansko-luteranskim pastorjem v Trstu

Na srečanju in predavanju v Peterlinovi dvorani v Trstu, ki ga je imel dr. Jonatan Vinkler o Primožu Trubarju, je bil prisoten tudi evangeličanski pastor Aleksander Erniša. Prosili smo ga za kratek pogovor. Aleksander Erniša, doma iz Murske Sobote, je bil prvi Slovenec na čelu tržaške evangeličansko-luteranske skupnosti in jo je vodil skoraj šest let. Duhovnik je od leta 2004, od leta 2005 je bil tudi vojaški kurat v Slovenski vojski, na podiplomski šoli Znanstvenoraziskovalnega središča Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani pa je doktoriral leta 2016.

Kaj je po vašem največji dosežek Trubarja?

Mislim, da prav to, da si je zamislil in si drznil ustanoviti novo slovensko Cerkev, kot jo je predstavil v Cerkovni ordningi. Med drugim je Trubar že tedaj poudarjal, da mora biti vse bogoslužje v slovenskem jeziku, in če je bogoslužje v slovenskem jeziku, je treba za ta jezik skrbeti.

Ali ste v Trstu zaposleni kot duhovnik?

Pravzaprav nisem več vodja celotne luteranske Cerkve v Trstu, vendar vsako tretjo nedeljo v mesecu še vodim bogoslužje v baziliki sv. Silvestra. V Trst sem prišel leta 2017. Že tedaj se mi je porodila misel, ki jo bomo šele letos uresničili, in sicer da bomo praznovali in izobesili ploščo, ki nas bo spominjala na prihod Primoža Trubarja pred 500 leti v Trst. Svečano bogoslužje bo potekalo v soboto, 20. septembra, ob 17. uri.

Ali imate stike tudi z goriškimi luteranci?

Ne, sicer je v Gorici več let delovala luteranska Cerkev, sedaj pa je predvsem metodistična skupnost. Res pa je, da je Trubar deloval tudi v Gorici in na Trgu sv. Antona že imate ploščo, ki spominja na to.

Doraščali ste v Murski Soboti, v obmejni pokrajini, kjer živita dva naroda skupaj, Slovenci in Madžari. Kaj menite o večnarodni kulturi ob meji?

Mislim, da je to dodana vrednost za človeka, ki hoče rasti. Lastna kultura lahko bogato raste le, če je seznanjena tudi z drugimi kulturami. Bolj spoznavaš druge kulture in ljudi, bolj postajaš trden in razgledan v svoji kulturi. In zato tudi dejstvo, da spoštujemo, negujemo obe kulturi, ki sta na našem območju, dodatno pomnoži vrednote.

Kaj vas najbolj veseli pri duhovniškem poklicu?

Prvič me najbolj veseli ljubezen do te presežnosti, do transcendentalnosti Boga, drugič pa dejstvo, da sem lahko bližje ljudem, da imam opravka z ljudmi.

Ampak ali s tem, da se je Bog za nas kristjane utelesil, ne pomeni tudi, da imamo življenje Boga, Božje življenje v nas? O kateri presežnosti torej govorimo? Ali ne bi zato morala biti vera bolj povezana z resničnostjo tega sveta?

Človekovo življenje se razvija znotraj duhovnosti, v kateri je človek odprt skrivnosti, presežnosti. Vsak človek je duhovno bitje in v tem, da se zaveda samega sebe, da načrtuje, da hoče spoznati celotno bitje, je že nekaj presežnega. Nobena žival ne more doseči tega, žival nima te duhovnosti. Vsaka človeška duhovnost pa vodi tudi v neko obliko vere. Vzemimo na primer upanje človeka, ne glede na religijo. Upanje je že del duhovnosti in tako jo ima vsak v sebi. To je življenje, ki ga človek išče, v katerem dobi pravo podobo in dokončni smisel. Religije oziroma verske skupnosti pa bi morale več govoriti prav o tem.

Kako se počutite v Trstu, kako vam je stanovati in živeti v tem mestu?

Tukaj živim že več let. Tukaj imam družino, moji otroci hodijo v mestne slovenske šole. Pisanost tržaškega prebivalstva mi je zelo blizu.

Kje ste dopolnili vaše šolanje?

Osnovno šolo sem dokončal v Murski Soboti, srednjo šolo sem nadaljeval na Slovaškem. V Bratislavi in na Dunaju pa sem študiral teologijo.

Kako, da ste izbrali poklic pastorja?

V sedmem razredu osnovne šole sem mislil, da bom študiral medicino. Vedno pa sem rad bil v družbi ljudi in to je bilo zame tisto, kar sem si želel. Zato sem tudi izbral teologijo.

Ali je veliko slovenskih luterancev v Trstu?

Ne, zelo malo jih je in vsi so vključeni v italijansko skupnost, zato vodim bogoslužje v italijanščini. Slovenci evangeličani so se po prihodu protireformacije v glavnem izselili v Nemčijo ali Severno Ameriko.

Hvala za pogovor.