Bogati, revni in predor

Trditev, ki izhaja iz podatkov italijanskega statističnega urada, se morda zdi protislovna, čeprav ni tako. Na prepričljiv način jo utemeljuje časnikarka Nunzia Penelope, ki je ob koncu prejšnjega leta izdala knjigo o neenakosti na Apeninskem polotoku z naslovom Ricchi e Poveri (Bogati in revni).
Italijanski javni dolg znaša okrog dve milijardi evrov, zasebno bogastvo pa skoraj devet milijard: polovica tega je v rokah desetih odstotkov prebivalcev, kar pomeni, da si ostalo polovico bogastva deli nič manj kot 90% prebivalcev. Drobtinice! Analitiki podčrtujejo, da je nesorazmerje posebno veliko. V “idealnem” – utopičnem – svetu, v katerem bi bilo bogastvo enakomerno in pravično porazdeljeno, bi vsak državljan imel približno štiristo tisoč evrov. Zasebno bogastvo je torej v veliki meri v rokah maloštevilnih, prav vse prebivalce pa bremeni javni dolg: vsak državljan, tudi najmanjši otrok, državi dolguje približno trideset tisoč evrov!
Ko je ob koncu leta 2011 prevzel vodstvo vlade Mario Monti, je obljubil, da bo skrbel za pravičnost. Res mu je uspelo zajeziti t. i. spread, katerega postopno višanje v zadnjih mesecih Berlusconijeve vlade je potiskalo Italijo v brezno brez dna, res pa je tudi to, da je zaradi krize prebivalstvo iz dneva v dan revnejše. Znano je, da o bogastvu oz. revščini odloča predvsem gospodarska politika države. Davčni sistem in socialna država sta mehanizma, ki tako ali drugače dajeta ali jemljeta denar iz žepov ljudi. Davčni sistem v Italiji nalaga težka bremena odvisnim delavcem, ki imajo že itak najnižje prihodke, v manjši meri očitno obremenjuje velika premoženja. Kje je pravičnost!?
Revščina v zadnjih treh letih eksponentno narašča tudi v naši deželi. V njenih 218 občinah mora socialna služba skrbeti za več kot 50 tisoč oseb, za tri tisoč pa z najrazličnejšimi oblikami pomoči to delajo središča Karitas. Glavni razlogi, ki ljudi silijo, da prosijo pomoč, so brezposelnost, nizki dohodki, pa tudi slabe zdravstvene razmere. Javne uprave so zaskrbljene tudi zato, ker v kratkem roku ne vidijo pozitivnih znakov za izhod iz krize, ki pesti najšibkejše, tiste, ki so že na kolenih. Saj finančna stiska s svojo razdiralno močjo načne telesno in duševno zdravje posameznikov, to pa postopoma vodi v razkroj družbenega tkiva.
Tudi v Sloveniji se je delež revnih močno povečal in še narašča, kar tretjina gospodinjstev se komaj prebija iz meseca v mesec. Življenje se je v zadnjem letu podražilo, plače ne sledijo inflaciji in se nižajo. Položaj na trgu dela se bo po predvidevanjih še zaostril, zaposlenost se bo v naslednjem letu še zmanjšala.
Mnogi se sprašujejo, kam lahko vodi vse to. Znana je ekonomska teorija o predoru, ki trdi, da so vozniki v tunelu, ustavljeni v dveh vrstah, mirni in disciplinirani, dokler sta obe vrsti ustavljeni. Zavedajo se, da je pač nekje pred njimi ovira, zato potrpežljivo čakajo, da jo odstranijo in bodo lahko mirno nadaljevali pot. Če pa ena vrsta avtomobilov začenja voziti naprej, in to vedno hitreje, druga pa ostaja vklenjena v predoru, bo bes voznikom le te izostril pogled in prej ali slej bodo čutili potrebo, da kaj naredijo, prekršijo pravila, prekoračijo belo črto, ki prepoveduje prehitevanje. Tisti, ki so naveličani teme v predoru, so marsikje že na tem, da se vrinejo v prehitevalni pas. Kam pa lahko to privede, bomo morda še videli.

V novo leto smo stopili revnejši. Bruselj govori o Italiji kot državi, ki se približuje “množični revščini”, saj četrtina prebivalcev tvega okušati resnično uboštvo in ima prav malo možnosti se ga rešiti. In vendar je Italija bogata država, v kateri živijo reveži.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme