“Bog želi od človeka srce, ne pa njegovih besed!”

Srečanja pod lipami / Duhovno razmišljanje ob božičnem času

Akademska kariera celjskega škofa msgr. Maksimilijana Matjaža je izredno bogata, znan je kot izjemen biblicist. Diplomiral je na Teološki fakulteti v Ljubljani, v duhovnika je bil posvečen leta 1989 v Mariboru. Leta 1995 je končal biblični magistrski študij na Papeškem bibličnem inštitutu, nato pa doktoriral na Gregorijanski univerzi pod mentorstvom prof. Klemensa Stocka s tezo Pomen motiva strahu v kristologiji Markovega evangelija. Leta 2000 se je izpopolnjeval na Frančiškanski biblični šoli v Jeruzalemu, od leta 2011 je izredni profesor za biblični študij in judovstvo na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani. 5. marca 2021 ga je papež Frančišek imenoval na mesto celjskega škofa. Je urednik znanstvene revije Edinost in dialog ter predstojnik Zavoda Biblično gibanje, kjer deluje na področju biblične pastorale s posebnim poudarkom na popularizaciji Svetega pisma preko različnih združenj, šol, medijev in strokovnih ekskurzij. O Svetem pismu, predvsem o Matejevem, Markovem in Lukovem evangeliju, je msgr. Maksimilijan spregovoril v četrtek, 15. decembra, v Kulturnem centru Lojze Bratuž, na večeru z naslovom Imenovali ga bodo Emanuel, kar pomeni Bog z nami. Z ugledmim gostom se je pogovarjala prof. Mirjam Bratina.

Celjski škof je dejal, da prihaja iz takega okolja, “kjer si ljudje, ki smo blizu Cerkve, moramo prizadevati, da drugim razložimo vrednote, v katere verjamemo.” Prav zaradi tega ga je tudi preučevanje Svetega pisma vedno zanimalo, prišlo pa je vzporedno s študijem klasičnih jezikov, latinščine, grščine, hebrejščine, aramejščine. O svoji doktorski disertaciji je povedal, da je strah v Markovem evangeliju dejansko reakcija učencev na Jezusovo razodevanje. “Reakcija strahu se razlikuje od vseh ostalih odzivov učencev do Jezusa,” je razložil. V Markovem evangeliju pa se grški izrazi besedne skupine fob- pojavijo v posebnih kontekstih in “pravzaprav reakcija strahu ni odziv nevere učencev, tudi ni odziv nevedenja, je celo več kot vera, je vera na stadiju antropološkosti, celovitosti.” Evangelist Marko želi izpostaviti pozitivno vrednost tega motiva pri razvoju kristološkega koncepta svojega evangelija, po škofovih besedah namreč ni pisal za verne ljudi z religiozno, biblično tradicijo, ampak za tiste, “ki imajo naravno vero, ki iz narave prepoznavajo Božja dela.”

Jezusa so vsi preroki napovedovali preko različnih podob. Prerok Izaija je zapisal, da bo mladenka spočela in rodila sina, ki ga bodo imenovali Emanuel, kar pomeni “Bog z nami”. Na četrtkovem večeru sta se prof. Mirjam Bratina in msgr. Matjaž pogovarjala tudi o Stari zavezi in Izaijevi prerokbi, predvsem o tem, kako so tedaj ljudje hrepeneli po Odrešenikovem prihodu. “Izaijeva prerokba je centralna v Matejevem evangeliju,” je dejal škof, ki je izpostavil tudi razlike, ki ta evangelij ločujejo od Lukovega in Markovega. Matej gradi na pričakovanju dokončnega Božjega razodetja in vstopa v človeško zgodovino, zaznamovan je s hrepenenjem. Celjski škof je še dejal, da čudež ne prepriča človeka o Gospodovem obstoju, ga šokira, toda ga ne spremeni – spremeni ga ljubezen, nekaj, kar človek svobodno sprejme. “Bog želi od človeka srce, ne pa njegovih besed!”

Matej predstavi Jezusa kot tistega, v katerem se je uresničilo pričakovanje Izraela, zato so tudi podobe, v katerih opisuje Jezusov prihod, rojstvo, povzete iz judovsko-biblične tradicije. Msgr. Maksimilijan Matjaž je spregovoril tudi o Jezusovem rodovniku na začetku Matejevega evangelija, kjer je – z razliko od ostalih evangelijev, v katerih je v ospredju lik Marije – v ospredju Jožef: “Preko Jožefa vstopa staro pričakovanje Izraela, ki je vezano na Abrahama in obljubo potomcev Abrahamu.” V Matejevi zgodbi so znani “folkloristični” motivi, kot sta Herod in njegovo divjanje proti novorojencem ter obisk modrih; resnično ključna osebnost Jezusove zgodbe pa je Jožef, pravičen človek, podoba Abrahama, brez katerega bi niti Marija ne preživela. Po škofovih besedah je z Jožefom prišel človeški del zraven Božjega in šele tako se je lahko zgodila pot odrešenja.

V adventnem času prebujamo hrepenenje, očiščujemo se, pravzaprav gre za vsakoletno reprizo pričakovanja, pripravljamo se na dokončni Jezusov prihod. “Pripravljamo se tudi odpreti oči, prepoznati, da se je Jezus že rodil, da je vstopil v naša življenja, v naša telesa,” je dejal škof. “Božje kraljestvo je med nami,” bistvo je prav v temi pričakovanja, budnosti prepoznavanja Božje navzočnosti, Božjega vstopa v človeško bit. “K Bogu vodita pot vere in tradicije ter pot hrepenjenja in slutnje. Do Boga bodo lahko prišli tudi neverni ljudje, ki ga bodo iskali, slutili.” Ti dve poti se lepo razodevata v ideji papeža Frančiška o sinodalni poti, v ideji, da če dobro odpremo oči, lahko prepoznamo, da smo Cerkev pravzaprav vsi mi. Vsi smo poklicani k odrešenju pri Gospodu, Božji duh govori po vernih in nevernih. “Bog je vstopil v organsko občestvo z nami, prepoznajmo se v Njem!”