Bog ostaja poslednja skrivnost
Verjetno je bilo vedno tako in ne samo danes, da kar precej ljudi Boga ne jemlje resno. Čeprav zapažamo, da so ljudje, ki celo klepetavo govorijo o Bogu, so pa zopet drugi, ki vanj verujejo, nekateri zelo trdno, kot zatrjujejo, drugim pa Bog ne pomeni veliko, včasih celo prav nič. Marsikdo, ki vero celo izpoveduje, Boga ne jemlje resno.
Dozdeva se mi, da ljudem, nevernim, ki Boga ne priznavajo, kot napol vernim, ki jim Bog malo ali nič ne pomeni, ne smemo tega zameriti. V naši človeški zgodovini je bil pojem Bog prevelikokrat napačno uporabljen ali celo izrabljen. Iz zgodovine vemo, da je na milijone ljudi bilo mučenih in ubitih, poteptanih in odrinjenih prav v imenu Boga. Obstajali so vojne, pohodi, inkvizicija in še bi lahko našteval, v imenu Boga. Prav tako so se v Božjem imenu zažigali krivoverci, čarovnice … Vse to dobro vemo.
Zavedati pa se moramo, da marsikatera podoba o Bogu, ki smo jo podedovali – in podedovali smo marsikateri pojem, predstavo in prepričanje -, je bila zavajujoča, isto je s pojmom Bog. Podzavestno se nam je vtisnila podoba Boga, ki je strog sodnik. Bog, kot vsemogoči, ki nas kaznuje s potresi, poplavami, boleznimi … Bog kot nekdo, ki je zelo daleč od nas, nekje, tam daleč in nas gleda, kaj vse slabo delamo …?
Da bi se takšne predstave o Bogu opustile, rabijo nekateri namesto besedo Bog, transcendenca, stvaritelj, absolutni itd. To počenjajo zato, da bi ljudem približali pojem Bog, da bi jim bil bližji, ker z dozdajšnjo besedo Bog, ki je bila tolikokrat napačno predstavljena, jim je Bog odtujen.
So pa zopet drugi, ki trdijo nasprotno: besede Bog ne bi smeli opustiti, nasprotno uporabljati bi jo morali čim večkrat, čeprav je bila ta beseda tolikokrat izrabljena, saj vendar ima za seboj zgodovino, od pradavnine do danes… Istočasno pa ne prezrimo: prav ta beseda je vnašala navdih pri Jezusu, apostolih, pa tudi danes ni popolnoma omalovažena, zato lahko verjamemo, da je še vedno dobro, da jo uporabljamo.
Če se ob sami besedi BOG zaustavimo, bomo videli, da so jo vedno uporabljali in jo danes mnogo več kot v prejšnjih časih uporabljajo najprej teologi, mistiki, duhovni pisatelji in vsi verujoči. Zakaj je tako? Zelo preprosto, ker je Bog skrivnost. Vsaka skrivnost pa je nekaj nepoznanega, kar se ne da kar tako “razvozlati”. Ostaja predmet spoznanja, kljub temu da ne neha biti skrivnost! Zato, kar je skrivnostno, je lahko tudi resnično. To vemo, da je, čeprav človek s svojim razumom velikokrat ne ve, kaj je, zato prav to lahko rečemo o Bogu. Bog, ki ga nekdo doživlja kot skrivnost, je lahko mnogo bolj resničen kot vse, kar vidi. To potrjuje tudi sodobna znanost, saj nas je prav ta nepričakovano pripeljala v svet skrivnostnega. Prav po zaslugi znanosti se danes, mnogo bolj kot pred stoletji, zavedamo, da je človekovo znanje in spoznanje omejeno. Čeprav poznamo in celo razumemo pojave v vesolju, jih spoznavamo le do neke mere, zato je to še vedno za človeka skrivnost in ljudje smo sami del te skrivnosti …
Za Boga pa lahko rečemo, da ni samo neka skrivnost, kot je, recimo, za človeka vesolje. Bog je poslednja skrivnost. Tako ostaja Bog d skrivnosti, ne edina, pa čeprav je za človeka Bog, kot božanska skrivnost, celo posebna skrivnost.
Ambrož Kodelja
Preberi tudi
