Bodo protestniki na ulicah in trgih spodbudili napredek?

V Sloveniji se nadaljuje in ohranja dramatičnost, živčna vojna, nekateri so jo poimenovali kot dogajanje ljudstva ali kar kulturna revolucija, po vzoru nasilnih obračunavanj v polpretekli zgodovini na Kitajskem.
Napetosti in nestrpnosti so se razširile v vse dele družbe in države. Potekata dva procesa, dvoje dogajanj, ki imata svoje namere in cilje, tako da se med seboj povsem in v celoti izključujeta. Vlada se trudi za sprejemanje in izvajanje reform, pri čemer kljub oviram, pritiskom in blokadam opozicije, pa tudi dveh največjih sindikalnih organizacij izrazito leve opredelitve, dosega uspehe. Ti so dosegli priznanje v strpnem delu slovenske javnosti in, kar je za verodostojnost Slovenije zelo pomembno, tudi v Evropski komisiji.
Državni zbor je z glasovi vseh poslancev sprejel nov zakon o upokojevanju ter državna proračuna za leti 2013 in 2014. V obeh dokumentih, ki veljata za temeljna v delovanju države, je predpisano varčevanje in določeni so ukrepi in naloge za zniževanje javnofinančnega primanjkljaja na raven pod tri odstotke bruto domačega proizvoda, kot to določajo merila evropske povezave. Pomembno je, da je v državnem proračunu za leto 2013 zagotovljena tudi poldruga milijarda evrov za začetek novega zagona slovenskega gospodarstva. Toda zoper vlado ter politične in družbene sile, ki jo podpirajo, so se zarotili opozicija, nekateri sindikati, posamezne javne osebnosti, pa tudi nekatere organizacije civilne družbe. Vsi ti očitno niso zmogli mirno in dostojanstveno sprejeti dejstva, da njihov idol dr. Danilo Türk ni bil ponovno izvoljen za predsednika Slovenije. Zato ponavljajo kritike, uperjene zoper Boruta Pahorja, novega državnega poglavarja, češ da je zmagal predvsem zaradi svojega leporečja in všečnega obnašanja na televizijskih soočanjih predsedniških kandidatov, pa zaradi dobrikanja vsem in vsakomur. Morda so zaradi omenjenih nagibov in predsodkov dnevni časniki in tudi javna RTV Slovenija, kjer so nekateri časnikarji in uredniki pod močnim vplivom politične levice, javnosti zamolčali, da je Borutu Pahorju za izvolitev čestital tudi kardinal dr. Franc Rode, najvišji cerkveni dostojanstvenik slovenskega rodu.
Toda najbolj aktualna zadeva za slovensko politiko, pa seveda tudi ali pa predvsem za demokratično in neodvisno državo, so sedaj demonstracije in protestna zborovanja, ki še potekajo v Ljubljani, Mariboru in drugod. Na njih vzklikajo gesla z zahtevami za delovanje pravne države, zahtevajo odstop vlade in Janeza Janše, obračunavajo z župani in drugimi krajevnimi veljaki, skrajneži med demonstranti pa napadajo policiste, uničujejo premoženja in kričijo gesla prevratniških skupin z območij politične levice in politične desnice. Največja vstaja naj bi potekala 21. decembra v Ljubljani, na njej pa naj bi domnevno uprizorili doslej najbolj odločen in hrupen protest zoper politične elite v Sloveniji. Prav mogoče je, da bodo organizatorji in spodbujevalci vsenarodne velike vstaje, tako so jo poimenovali, z izbiro omenjenega datuma poskušali potisniti v senco in podcenjevanje naslednji dan, to je 22. december, ko bo predsednik države Borut Pahor na slavnostni seji parlamenta prisegel. Tudi je mogoče videti in ugotavljati, da se organizatorji vseslovenske vstaje zoper politične elite raje posvečajo 21. decembru, ko naj bi se “zgodilo ljudstvo”, kot pa zaznamovanju 26. decembra, državnega praznika, dneva samostojnosti in enotnosti.
V množici dogodkov, polemik, obračunavanj, sproščanj političnih strasti in tudi sovraštva, politika mrzlično išče odgovore na vprašanje, kaj se bo dogajalo in zgodilo potem, ko bo obdobje demonstracij in izganjanja političnih elit s slovenskih ulic in trgov prenehalo. Bo obstala sedanja vlada, ali pa bodo v parlamentu začeli izvajati postopek za sestavo nove vlade, ki bi prevzela vodenje države? Toda sleherna vlada bo morala zagotovo najprej izpolniti tiste zahteve in pričakovanja demonstrantov, ki so utemeljeni in jih država tudi v sedanjih kriznih časih lahko reši. Če vlada, katere koli politične barve bi že bila, pričakovanj množice protestnikov ne bo zadovoljila, bi se dogajanja na slovenskih ulicah in trgih najbrž kmalu ponovila.
Kdo pa naj bi po odstranitvi pripadnikov t. i. političnih elit prevzel upravljanje države, o tem ni enoznačnega odgovora. Vseh nosilcev funkcij v celotni strukturi države, od občin do vlade, pa do parlamenta in vrhov pravosodja, zagotovo ne bo mogoče odsloviti, tudi zato, ker v parlamentarni demokraciji taki postopki odstranjevanja nosilcev oblasti niso dovoljeni. V demokratični državi torej ni mogoče nasilno razpustiti parlamenta, kar tako med izvajanjem mandata, pa tudi ne predsednika države, ki je bil komaj izvoljen. Zgodovinar in publicist prof. dr. Božo Repe meni, “da je načeloma mogoče, da bi nova generacija politikov izšla iz civilnodružbenih gibanj, kar se je v Sloveniji že zgodilo v tridesetih in tudi osemdesetih letih prejšnjega stoletja”. Gospodarski izvedenec in politični analitik dr. Bogomir Kovač pa med scenariji, ki jih po njegovem mrzlično preigravata politična levica in politična desnica, omenja ohranitev sedanje oblasti, saj obstajajo možnosti, da bo vlada obstala brez večjih sprememb. Dovolj je, da vladna koalicija ostane enotna in trdna. Predsednik SDS in premier Janez Janša je med enajstimi predlogi za spremembe političnega sistema v Sloveniji navedel tudi možnost sprememb v vladi, z vključitvijo vanjo kandidatov iz opozicije. Janez Janša ne nasprotuje tudi možnosti predčasnih parlamentarnih volitev, če bi te prispevale k obvladovanju in rešitvi krize pri upravljanju in vodenju države. V razpravah o tem, kako in kam po demonstracijah in protestih, je aktualen tudi komentar z naslovom Konec neke ere, ki ga je v slovenskem katoliškem tedniku Družina objavil Robert Petkovšek. Zavrnil je predlog dr. Igorja Lukšiča, predsednika Socialnih demokratov, za odpoklic sedanje vlade in razpis predčasnih parlamentarnih volitev in je zapisal tole: “Predlog za ta čas ni primeren, ker ima sedanji predsednik vlade Janez Janša za svoje delo v mednarodni skupnosti vsem nam potrebno veliko podporo, ki je nihče drug ne bi bil deležen. V tem trenutku Slovenija ne potrebuje ničesar bolj kot sodelovanje in povezanosti”. Dr. Alojz Ihan, že nekaj časa eden od najbolj branih avtorjev v Sloveniji, pa je v daljšem intervjuju, objavljenem v časniku Magazin, prilogi tednika Reporter, opozoril, “da zdaj verjetno prihajajo časi, ki bodo zelo viharni. Pojavlja se težnja po oblikovanju skupne volje, česar pa nismo vajeni. V tem smislu postaja važna vloga predsednika države. Najbolj se bojimo okoliščin, v katerih bi se lahko začel notranji razpad države. Tega bi lahko preprečila samo izjemno hitra, hladna in odločna gesta predsednika države, zdaj Boruta Pahorja, tudi v vlogi simbolnega očeta slovenskega naroda”.
Marijan Drobež

Predsednik države naj bi imel tudi simbolno vlogo očeta slovenskega naroda

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Najbolj brano

Prireditve

Vreme