Bodimo nemirni!

Papež Frančišek je prišel v Trst in Božje ljudstvo se je odzvalo, ga sprejelo, žejno sveže vode, besede za naš čas. Veliki trg je le postal trg prave edinosti, še več, bratstva, kraj, ki je – kot si je srčno želel škof Henrik Trevisi – objel vse: ljudi različnih kultur, jezikov in veroizpovedi, tudi “poslednje, pozabljene, zavržene”. V srcu demokracije, o kateri je bil govor na 50. Socialnem tednu katoličanov v Italiji, mora biti prostor tudi zanje. Demokracija je namreč branik človekovega dostojanstva, zato pomeni tudi vključevanje šibkejših in odrinjenih, tudi bolnikov, zapornikov, migrantov. Prav tem “drugim” je sveti oče v nedeljski homiliji posvetil posebno pozornost, ko je zbrane pozval z nedvoumnimi besedami: zgražajmo se nad zlom, ki se razrašča, nad ponižanim življenjem, nad trpljenjem migrantov, ne bodimo otopeli in brezbrižni do krivic na svetu, zazrimo se v bedo in bolečino zavrženih! “Božja neskončnost se namreč skriva v človeški bedi,” je pred množico dejal mož v belem, ki je brez dlake na jeziku dodal, da tega ne počenjamo, ker “se tam bojimo najti Kristusa”. Govoriti o bedi in nemiru, ne pa o udobju in privilegijih, ni popularno … In vendar evangelij to je, je “spotika”. Evangelij nima nič skupnega z vase zazrto religioznostjo, ki upira pogled v nebo in ne skrbi za to, kar se dogaja na zemlji; ki – je še dejal Frančišek – obhaja bogoslužja v templju, pozablja pa na prah po naših cestah. Danes potrebujemo “vero, ki je ukoreninjena v Bogu, ki je postal človek, in je zato človeška vera, vera iz mesa, ki vstopa v zgodovino, ki poboža življenje ljudi, ki ozdravlja strta srca, ki postaja kvas upanja in kal novega sveta”. Nemirna vera nas sili, da bi bili trn v peti brezčutne in anestezirane družbe; da bi netili ogenj, ki z ustvarjalno močjo očiščuje in prenavlja, sežiga bedo in sebičnost, nas spreminja od znotraj. Zato podžigajmo “sanje o novi omiki, ki temelji na miru in bratstvu”! A niso to sanje vsakogar, ne le kristjana, temveč vsakega človeka?