Bob Dylan – Tempest (Columbia, 2012)
To je škrlatno mesto, kraj sedmih čudes sveta, kjer dobro in slabo sobivata na prašnih ulicah. Pomislite na pionirje ameriške glasbe in imena, kot sta Henry Lee e Omie Wise. Ste že kdaj poslušali sence nekega drugega časa, ki jih je filmograf Harry Smith na terenu posnel med leti 1927 – 1932 in so izšli v šestdelni zvočni zbirki “Anthology of American folk music” leta 1952 pri antologistični Smithsonian Folkaways? Če še ne, pa dajte: to so drobci ruralnega folka, zvok prašnega wild wild westa, bogastvo neizmernih razsežnosti. Bob Dylan se je rodil tam, v tem mestecu, lahko rečemo 'v tej plošči'. “Rodil sem se tam. Zdaj, po nevihti, je to le kraj škrlatne lepote”. Scarlet town je himna.
Bob Dylan s svojo poezijo v glasbeni obliki potuje po svetu že pol stoletja. V času populistične hipijade je postavil na noge vzporedni tir, kjer je namesto utapljanja v “župi” samodestruktivne progresivnosti deklamiral svojo resnico, “reformistično” vizijo družbene angažiranosti pod imenovalcem pacifizma, človekovih pravic, zdrave kontrakulture. Če to kaj pomeni, prelistajte Dylanovo stran na Wikipediji in jasno vam bo, čemu je posvetil svoje življenje. Kantavtor med kantavtorji, ena izmed ikon globaliziranega sveta, je svoje izrazoslovje utemeljil na country/bluesu, gospelu, rock and rollu, rockabillyju, jazzu in swingu, za katerimi stojijo polnopomenski teksti. Bob Dylan je deklamacija in akustična kitara. Čeprav je težko pričakovana plošča Tempest še marsikaj drugega, je samo to skupni imenovalec, prafaktor, prapočelo Dylanovskega sveta.
10 novih skladb v nevihtnem albumu je najavil 17. julija letos, na prodajne police pa so ga postavili 11. septembra. Pravo mrzlico in a priori evforijo nad novo mojstrovino so podžgale besede o naslovni skladbi, ki naj bi trajala nad 14 minut (tako tudi je), shuffle singleca Duquesne Whistle pa je umirila in prepričala še zadnje dvomljivce. Velikan petja zgodb stopa na vrh novega tisočletja s ploščo, ki ne bo zakopana v glavnini dylanovskih stvaritev. Kljub temu da je glasbenikov danes več kot poslušalcev, je Bob Dylan eden redkih, če ne edini, ki lahko sredi 21. stoletja poje tako, kot je nekoč. In hkrati novo.
Bob Dylan vam bo povezal desni in levi možganski del.
Neprecenljivo!
Jernej Šček
