Bellinijeva Norma je latvijska sopranistka Marina Rebeka
V petek, 29. januarja 2016, bo na sporedu v tržaškem gledališču Verdi premiera ene od najlepših oper Vincenza Bellinija, Norma, ki jo bo poosebila latvijska sopranistka Marina Rebeka. Ena od najbolj priznanih sodobnih glasov nastopa prvič v Trstu in se prvič spoprijema s to klasično vlogo, ki jo bo pela tudi v newyorškem Metropolitanu. V drugi zasedbi jo bo nadomeščala tudi priznana Španka Saioa Hernandez.
Tokratna uprizoritev Norme, s ponovitvami do sobote, 6. februarja (info: www. teatro. verdi-trieste. com), je nastala v sodelovanju med opernimi hišami iz Trsta, Bologne in Barija, na osnovi zgodovinske postavitve iz leta 1991 (pred zloglasnim sežigom gledališča Petruzzelli iz Barija), v režiji Federica Tiezzija s posodobitvijo Oscarja Cecchija, scenografijo Pier Paola Bislerija po osnutku znanega slikarja Maria Schifana in kostumografijo Giovanne Buzzi. Orkester tokrat vodi Fabrizio Maria Carminati, zbor pa stalni zborovodja v Verdiju Fulvio Fogliazza.
Kot je znano vsem ljubiteljem bel canta, predstavlja lik Norme enega od največjih izzivov in vrhuncev v literaturi lirične glasbe za dovršenost in izrazno zmožnost tega glasu. Kot Pollione nastopa španski tenor Sergio Escobar oz. Rubens Pelizzari, v vlogi Adalgise je ruska sopranistka Ana Gorjačova oz. Argentinka Nidia Palacios. Mladi bas Andrea Comelli pa bo Oroveso. Kdor je poslušal prvo delo iz letošnje res bogate Verdijeve sezone, Mozartovega Don Juana, si je gotovo zapomnil njegovo performanso Komturja (Commendatore)…
Lahko si torej obetamo res špektakel na višini, podobno kot smo lahko izkusili ob zadnji postavitvi v Verdiju Donizettijevega Elisir d'amore – Ljubezenskega napoja (na sliki) , ki je bila pravšnja za decembrsko predbožično vzdušje. Kot je videti iz sanjsko sinjega ozadja, množičnega zborovskega prizora z nostalgičnim topolinom na središču odra, ki ponazarjata magično vzdušje petdesetih let prejšnjega stoletja, je šlo za grenko sladko interpretacijo prav klasičnega naslova iz Donizettijevega repertoarja. Glasbenik je rabil le dva tedna za partituro, pesnik Felice Romani pa samo en teden, da je napisal besedilo. Izredna jasnost in neposrednost libreta sta dali poseben, sodoben čar, tej “igrivi melodrami”, kjer so bolj v ospredju razposajenost, sproščenost in optimizem, kot pa značilne prvine opere, od čustvenih strasti do usodnih padcev, razžaljenih razmerij in melanholije, kot jo npr. daje znamenita arija Una furtiva lagrima.
Davorin Devetak
