Aktualno

Aupaska dolina (Val Aupa)

Aupaska dolina (Val Aupa)

Najlepša dolina

O dolini, ki povezuje Mužac (Moggio Udinese) in Tabljo (Pontebba), nekateri pravijo, da je najlepša dolina v italijanskih Alpah. Sicer ne vem, če je to dejansko tudi res, kajti prelepih alpskih dolin je nešteto in že bližnja Zajzera (Val Saisera) je biser, ki se ga pohodnik nikoli ne naveliča. Res pa je tudi, da je Aupaska dolina kraj tisočih veličastnih razgledov, strmih sten in divjih, skoraj nedostopnih grebenov. Pri Mužcu je še tipično Karnijska, kamnita kot naš Kras in porasla z borom, ko se izliva v Kanalsko dolino pri Tablji pa je že pravo visokogorje v vsej svoji spoštljivi veličini. Izletnikom nudi ogromno možnosti. Že sama vožnja po njej in ogled posameznih vasi je lahko prijetno nedeljsko doživetje. Za tiste, ki radi hodijo, pa je tu kar nekaj planinskih poti. Nekatere izmed njih peljejo do koč in planin, kjer se izletnik lahko okrepča in spočije, druge, te so številnejše, se v divjem objemu vrhov in grebenov spajajo s samoto in nebom.
Za pokrajino bi rekla, da je marsikje neprehodno strma, skopa in kamnita ter včasih celo stroga. Cesta se od Mužca počasi in neutrudno vije navkreber proti sedlu Cereschiattis, kjer se pravzaprav 15 km dolga Aupaska dolina konča in se greben nato spušča proti Kanalski dolini. Zanimiv je izvor imena Cereschiattis. Domačini namreč trdijo, da izvira iz furlanske besede cjariesar, češnjevo drevo. Sicer sva z možem na sedlu vonjala samo opojni vojn smrekove smole, mahu in praproti, o kaki češnji niti sledu. Veliko mogočnih divjih češenj pa sva pozneje srečala na poti k tamkajšnjim planinam. Hiše, ki jih srečujemo med vožnjo, so povečini nenaseljene, nekaj starejših domačinov še vztraja v samoti, vse več pa je vikendic in vikendašev, tako da so senožeti nadomestili ležalniki, angleške trate in meščanski vrtovi. Poleti se namreč število prebivalcev Aupaske doline kar podvoji in skupno doseže skoraj 500 prebivalcev. Vasi, ki jih je že prej razdesetkalo izseljevanje in katere je nekje v petdesetih letih prebivalstvo začelo množično zapuščati v iskanju nepredka in zaslužka, je dokončno prizadel potres leta 1976. Tedaj je bilo za vedno izgubljenih kar nekaj arhitektonskih spomenikov in značilnih kmečkih hiš. Počasi se ruši kamenje, tramovi se lomijo, korci odpadajo in čas izpodjeda tisto, kar je bila nekoč kultura sožitja med človekom in naravo. Tisti, ki so ostali, zelo malo jih je, so molčeči in zamišljeni, zaprti vase, kot bi jih zapirale strmine in skale. Večkrat je pokrajina duša tistega, ki v njej živi.
Počasno izumiranje velja skoraj za vse zaselke, ne pa za vas, za katero pravijo, da je najlepša in da spominja celo na male, čisto majcene gorske Benetke. Dordolla ne umira, ampak raste. V tej vasi se življenje in tradicija obnavljata, življenje se začenja na novo, preteklost utripa v sedanjosti. Kot pravljica s srečnim koncem. Pred nekaj več kot desetimi leti se je v vasico zaljubil Kaspar Nickles, agronom in turistični vodič, ki je sem zašel čisto slučajno, potem ko je zaključil univerzo na Dunaju. Prišel je, razumel in ostal, kajti Dordolla je kraj, ki ti ukrade srce. Kaspar je sedaj duša kraja, pobudnik številnih prireditev, srečanj, študij, pa tudi kmetijskega in turističnega preporoda. Nekaj let pozneje je iz Londona prišel v to zakotno in turistom neznano dolino še drug mlad raziskovalec, da bi skupaj z dekletom posnela dokumentarec o karnijskih gorah in življenju v njih nederjih. Prišel je in nikoli več odšel. Dordolla se mu je tako priljubila, da si je sredi kamnitih stopnišč, lesenih gankov in ozkih ulic ustvaril dom. Kmalu je za njima prišlo še nekaj sanjačev, katerim je uspelo obuditi preteklost in Dordolla je zaživela.
Čeprav je Dordolla po vsej verjetnosti najlepše, najbolj živo in v zadnjih letih najbolj poznano naselje doline, na poti iz Mužca proti sedlu Cereschiattis, srečujemo še druge tihe in napol neobljudene vasi. Med hišami, ki propadajo je otroški vrišč le še spomin iz preteklosti, ki tone v previsokih travah in nepokošenih senožetih. Čisto na začetku doline je Pradis, na višini 470 m, nato Chiaranda in Grauzaria pa še Saps in manjša naselja z nekaj hišami. Najvišji in menda najlepši vrh te doline, belo, koničasto Creto Grauzario, zagledamo šele, ko smo za seboj že pustili Cjarande (v furlanščini naj bi ime pomenilo živa meja). Z zelenimi pobočji in belimi skalnatimi previsi Grauzaria polni nebo in dolino ter vabi v objem svojih velikih melišč, nas, ki nismo vešči plezanja in zajl, pa vsaj do ene najlepših koč v Karniji, koče Grauzaria (Rifugio Grauzaria). Ravno ta koča, o kateri so pisale tudi znane italijanske gurmanske revije in ki se baje poteguje za vstop v seznam lokalov “slow food”, je bila eden prvih ciljev najinih potepanj po divji dolini na robu Karnije.
Do izhodišča planinske poti, ki nosi številko 437 in belo rdeče oznake, se z avtom pripeljemo iz Mužca po udobni asfaltirani cesti. Slednja je bila do leta 1910 le slab kolovoz, porasel s travo, do leta 1966 pa jo je na več krajih še pokrival makadam. Pripovedujejo celo, da se je leta 1916 sem pripeljal sam kralj Emanuele III., da bi preveril stanje na fronti. Prebivalci so tedaj prvič v življenju videli ne le kralja, ampak tudi avtomobil.
No, mi se dandanes peljemo navkreber v objem strmih pobočij brez večjih naporov in nevarnosti in gremo mimo vseh slikovitih vasic do Dordolle in naprej do nekdanjih hlevov Nanghez, kjer se za razvalinami planine Flop začenja steza. Pot nas pelje mimo potoka, mahovja in smrečja navkreber. Nikoli ni prestrmo, saj spada koča Grauzaria v tako imenovano C kategorijo italijanskih planinskih postojank. Gre za koče, do katerih se ne moremo pripeljati z avtom ali avtobusom, višinska razlika, ki jo moramo premagati, pa vseeno ne presega 800 m, pot pa je lahka in primerna za vsakogar. Torej, do častitljive višine 1.250 m nad morjem, se povzpnemo brez težav v dobri poldrugi uri. Za trud nas nagradi prelepa travnata polica v objemu skalnatega amfiteatra, ki ga tvorijo previsi Sernia in Grauzarie. Slednja, ki se ponaša z nazivom najlepše, je tudi najvišji vrh doline.
Koča je že sama po sebi cilj, vreden vožnje in ogleda, obenem pa je zanimivo izhodišče za številne vzpone, krožne poti in alpinistične podvige. Petindvajset ljudi lahko v njej prespi, vredna pohvale pa je kuhinja, ki se ponaša z odlično lokalno hrano, upravitelj pa je pozoren na kakovost in raznoličnost. Kdor je vajen slovenskih postojank, bo v italijanskih gorah prijetno presenečen. Koče in zavetišča namreč kar tekmujejo med seboj glede kakovosti in izvirnosti hrane. Namesto da bi se zadovoljili z običajno enolončnico in pivom, lahko tu izbiramo celo med kvalitetnimi italijanskimi vini. Dobra hrana in pohodništvo se nikakor ne izključujeta in ne vem, zakaj bi se morali izletniki zadovoljiti vedno z isto, enolično ponudbo. Dobre kuhinje in izbranega vina je namreč vsakdo vesel, koča Grauzaria, ki je med sezono odprta vsak dan, pa lahko računa na obisk od maja tja do pozne jeseni.
Suzi Pertot

25.06.2016

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2018 Noviglas, Vse pravice pridržane!