Askeza, veriga in jasli

Na stopnicah (202)

Krajša kot je veriga, bolj polne morajo biti jasli, da je živina mirna. Če sta korito in napajalnik vedno polna, žival sploh nima časa opaziti, kako na kratko je priklenjena. In se pridno redi za svoj zakol. Nisem živinorejec, zato utegne ob mojih današnjih izvajanjih kdo zmajevati z glavo – a verjetno se razume, da gre za podobo; da govorim o ljudeh in množicah. V obvladovanju množic sta dva nasprotujoča si načina, ki sta ju dodobra raziskala in dokumentirala dva velika literata, Aldous Huxley in George Orwell: orwellijanska vizija strahovlade, kjer nas Veliki brat s svojim vsepredirnim pogledom drži v stalnem šahu, nam je dobro pred očmi, pa saj smo jo v Evropi tudi okusili na svoji koži. In jo bolj ali manj premagali, se od nje distancirali. Bolj zvit pa je “mehek” pristop: da ljudem zapreš usta z jedačo in pijačo; kot so zahtevale že rimske množice, da jim daš panem et circenses. Da ima drhal vsega tako v izobilju, da sploh ne opazi silno kratke “verige”, na kateri je v resnici. Ko sem to razmišljal, sem tudi končno razumel bistvo filma Matrica, ki je bil tako popularen pred nekaj leti (nato pa so ljudje očitno pozabili tako njegov nauk kot opozorilo): ne gre za to, da bi ljudje v smislu Platonove “votline” morali zagledati resničen smisel življenja, resnične ideje, ki jim jih njihovi čuti ne razkrivajo – ne gre za zaznavanje neke druge stvarnosti. Rdeča tabletka ni spoznanje metafizike – je le prekiniti nenehen dotok impulzov udobja, s katerimi mi “vladar” polni pozornost, da se ne zavem, kako kratka je moja veriga in kako suženjsko življenje v resnici živim. Matrika iz filma ni spoznavno-miselni pristop; je okrnjeni model miselnih procesov, ki se porodi v bitju, ki so mu potrebe zadovoljene, še preden jih sploh začuti. Ko si Neo v filmu z muko izpuli kable iz glave in hrbtenice, pri tem ne gre za izkoreninjenje nekaterih slabih idej, kot bi si morda domišljal kakšen filozof. Nasprotno, gre sploh za začetek filozofiranja – da torej človek prične razmišljati s svojo glavo, na podlagi svojega opazovanja, ne pa da je priklopljen na kabel nenehnih impulziv od zunaj (recimo objav na družbenih omrežjih in televiziji). Da preseže plaz idej, ideologij, aksiomov in norm, v katerih svet utaplja njegovo lastno svobodno razmišljanje, doživljanje in razumevanje. Zato mislim, da je “rdeča tabletka” v resnici askeza. Ne le v našem času in razmerah, ampak vedno. S tem, ko se odpovem zadovoljitvi svojih potreb takoj in v polnosti, začutim njihovo resnično vrednost – in je možno tudi opleti izmed njih vse tisto, kar se potreba morda samo zdi, v resnici pa je le modna muha v korist nekoga drugega in njegove denarnice ali oblasti. Kjer nekdo mojstrsko zlorablja mojo šibkost v lastno korist, pa naj bo demon ali pa nihilist. Da za nekaj trenutkov neham goltati iz jasli in se tako zavem dolžine svoje “verige” in kam sem v resnici priklenjen. Da morda spregledujem, kako sem se – tudi v letanju za mogočnimi idejami – dal na kratko prikleniti na tako ali drugačno mrtvo bruno. Da sem tako boga kot hudiča spremenil v McDonaldsov “drive in” hitre prehrane, kjer je morda pomembneje, da dobim takoj in poceni, kot pa kaj dobim. Kdo, ki ne izkoristi do zadnjega napredne tehnologije, od umetne inteligence do najnovejših napravic, se morda lahko zdi v očeh sveta nespameten – le zakaj bi se zavestno prikrajševal za toliko dobrega in lepega. A je že tako, da življenje pač ni samo goltanje. Živeti polno pomeni krmiti se toliko, kot potrebuješ – in morda raje izbrati pašnike svobode kot pa jasli izobilja.