Holokavst, genocid in dokončne rešitve
Na stopnicah (197)
Kdor je kdaj bral kaj Stare zaveze, mu sedanje dogajanje v Gazi ni nič posebno novega; Samson in David sta imela iste težave, samo da so takrat Filistejci imeli precej boljšo bojno opremo – sedaj pa jo ima Izrael. Že takrat je bilo vprašanje, kdo bo iztrebil koga. Stara zaveza se pogosto bere kot dokument etničnega čiščenja in “izvoljenemu ljudstvu” je dovoljeno prav vse; bolj kot je zahrbtno, bolj je zmagovito. “Pokončanje z zakletvijo” predstavlja genocid kot neposredni božji zakon. Sta torej tako judovska vera kot islam naravnana – na podlagi ideje “izbranih” – v totalno vojno? Naj Zahod pač dvigne roke in pusti, da si dva “vraga” med seboj čim bolje izpulita roge?
Še pred dobrim letom se je zdelo nezaslišano, da bi Izrael kdo obsodil genocida – njih, ljudstvo, ki je pretrpelo holokavst? To bi bil vendar antisemitizem! A ideologija je v tem spet morala popustiti pred resničnostjo – dogajanju v Gazi ne moremo reči drugače. In v tej luči lahko pogledamo drugače tudi na dogajanje že od ustanovitve izraelske države naprej – po eni strani res nenehen boj za (upravičeni) obstoj, a po drugi strani nenehen militaristični ekspanzionizem. Gledali smo stran, ker je šlo za zmagoslavje “zahodne civilizacije” nad divjaštvom Bližnjega vzhoda. V svojem navijanju za eno od ekip smo spregledali, da je igra umazana in mimo vseh pravil. In ne brez razloga, Zahod ima na tem območju svoj kolonialni dolg. Prav tako kot drugje na Bližnjem vzhodu si nimamo pravice umiti rok, pač pa lahko zaprepadeno opazujemo, kako krvave posledice je pustilo izkoriščanje in zlorabljanje teh ljudi. Podobno kot je mesaril proletarec v opoju revolucije po drugih razredih, se je zdaj zgodilo izraelski državi – morda se komu zdi, da gre za zgodovinsko maščevanje nekega ljudstva, ki je končno pri moči. A kot vsako maščevanje je tudi to v resnici okužba nedolžnega s krivdo – kot da bi svojo kri lahko spral šele s tujo. Holokavst nikoli več ne bo zvenel enako – ker je Izrael pokazal, da zanj ni vprašanje etike, pač pa vprašanje, kdo si ga lahko privošči. Težava pa je v tem, da s tem neha biti vprašanje etike tudi za druge; sedanji teror nad priseljenci v ZDA se ne godi, ker bi bilo v njem kaj pravičnega, Trump pač lahko. Putin pač lahko počne v Ukrajini, kar se mu zljubi (ali vsaj tako si je predstavljal).
Kako to, da je potem etnično čiščenje v Svetem pismu? Mar je v njem kaj krščanskega? Saj je vendar zgodovina Zahoda zgodovina nenehnih podjarmljanj, kolonizacij in izkoriščanj? Deus vult? Gott mit uns? Smo za mir trenutno zato, ker smo prešibki za vojno?
Ali pa je Jezusov zakon vseeno drugačen zakon. Je zakonitost resničnosti – kjer sekira, ki ubija, nikdar nič ne pokonča.
In če beremo o izraelskih vojaških podvigih osvajanja obljubljene dežele, ima Bog vedno osrednje mesto, ljudje se bojujejo bolj ob robu in slučajno. Vedno sem to razumel kot nekakšno potuho izvoljenemu ljudstvu – da je bilo samo za boj prešibko. Morda pa ni šlo za to – morda pa Bog ni želel iz svojega ljudstva narediti krdela krvoločnih pošasti. Je ta boj še v njegovih rokah?
