Vzeti svoj križ

Na stopnicah (187)

Ponavadi tehle zapisov ne pišem v več delih; vsaj očitno ne. A razmišljanju prejšnjega tedna bi vsekakor marsikaj manjkalo, če ne bi na stvari pogledali še z drugega stališča. Pravzaprav priznam, da sem hotel od vsega začetka pisati o tem, o čemer bo beseda tokrat – potem pa se je zadev, ki so se zdele nujne omeniti uvodoma, nabralo kar za cel članek.

Prizor je nekako tak: junak filma na kolenih, dež mu spira kri z obraza, on joče in vpije: “Bog, predam se! Ne jaz, ti! Vzemi vse!” Kot Jezus v Getsemaniju pravi: ne moja, Tvoja volja naj se zgodi. Je torej to recept za vsakdanje življenje kristjana oziroma Evropejca? Je torej v središču verovanja resignacija? Lahko to sploh spravimo v sklad s kolonialno in industrijsko tradicijo Zahoda? Priznam, nisem še prebral Webrove Protestantske etike in kapitalizma, a sumim, da tam pokaže, kako je prišlo do tega paradoksa: kako je krščanstvo na eni strani idejna podlaga najbolj agresivnih in celo militariziranih držav in institucij, po drugi strani pa se kristjanom očita njihovo “ovčje” obnašanje. Ker sem omenjal Webra – ali je morda težava v protestantih in so katoličani v tem vse nekaj drugega? Oh, da bi bilo tako! Takole čez palec rečeno (in v tem sem res zelo površen) je problematična “odpoved sebi” pri vsakih nekaj malo svojega: pri protestantih je bolj “kriv” Sveti Duh, pri katoličanih pa institucija. No, zdaj sem se že izdal; dejansko menim, da je odpoved sebi lahko problematična. Problematična je takrat, ko se človek “odpove sebi” samo na videz zaradi Boga, v resnici pa na oltarju kakšne ideologije, ustanove, sistema ali pa celo lastne sprevrženosti. Da položi orožje ne pred Živim in Resničnim, ampak pred demonom. Ker, to mora biti pač jasno, samo Največje dobro je tisto, pred katerim si lahko zares dovolim “kapitulirati” in se mu prepustiti; v vseh drugih primerih naj bi se človek pač boril do konca, tudi do smrti. Morda je celo bolje, da je previdno malo bolj trmast – kot Jakob z angelom – kot pa da prehitro popusti. In če se demonu morda utegne dovolj dobro našemiti v belo obleko in svetniški sijaj, bo tako vernika spravil na kolena pred seboj. Pri nekaterih tako vidim, kako se sklicujejo na Svetega Duha in njegov navdih – a žal v resnici ob srečanju z mejami svojega razuma in razumevanja le popuščajo svojim razvadam, nagonom in muham. Da je Sveti Duh dobrodošel izgovor za mehko hrbtenico, površnost, nezanesljivost in miselno lenobo. Tudi to je ena plat “greha proti Svetemu Duhu”, o katerem je govora v Svetem pismu – ne samo trdovratno zaganjanje za lastne interese, svoj prav in svoje preživetje čez trupla (če malo pošpekuliramo, pravzaprav vidimo, da eno hitro vodi v drugo). A pri nas se mi zdi precej bolj problematičen drugi vidik, namreč da gre človek na kolena ne pred Bogom, pač pa pred ustanovo in ideologijo. Zato me vedno malo ledeno spreleti po hrbtu, ko slišim besedno zvezo “sveta Cerkev”. Ker prepogosto vidim, kako se po božje časti ideološke in institucionalne vidike, včasih celo osebe. Da so monarhične in celo fevdalne prvine v Cerkvi silno močne – pa čeprav je že od začetka kristalno jasno, kdo je Kralj in da smo vsi ostali bratje in sestre. Da klerikalizem med verniki vzpostavlja kastni sistem. Da taki in drugačni pokvarjenci glasno oznanjajo drugim, da morajo imeti sklonjeno glavo in skrušeno srce – a to ne iz kakšne pobožnosti in lastne skrušenosti, pač pa da si jih tako lahko podjarmijo in jih izkoriščajo. Krščanstvo je lahko po eni strani s svojim zanikanjem in relativiziranjem “zemeljskih stvari” najhujši trn v peti vsakršnim “dokončnim rešitvam” egoističnega razmišljanja in bivanja. Po drugi strani pa lahko ustvarja mlahave ljudi, s katerimi povzpetniki tega sveta po mili volji opletajo; samo zato, ker eni povzpetniki promovirajo en nabor “krščanskih vrednot”, drugi pa drugega (kot se dogaja na Zahodu), sploh ni tako samoumevno, da se Cerkev enoumno stalno pripoji enemu od taborov – da je v Sloveniji janšistična, v ZDA pa trumpovska. Da je identifikacija kristjanov v politiki in družbi odvisna od bližine ne trudu za dobro, človeškemu dostojanstvu ter družbi sožitja in sodelovanja, pač pa od bližine zavzemanju za status quo, moč institucij in tradicij. Zato je verjetno ključno – preden izrečem svoj “predam se” –, da izčrpno preverim, komu ali čemu se predajam. Da ni moje “jemanje križa na rame” morda bolj odraz moje mevžavosti kot pa vere.