Anna Muszynska: “Zapeljal me je lep, melodičen primorski naglas!”

Njeno ime je Anna Muszynska Vizintin. Anna je Poljakinja, ki se je poročila z zamejcem in živi v Gorici. Je polonistka in slavistka. Od časa slavističnega študija na Šlezijski univerzi v Katovicah se ukvarja s slovensko kulturo, jezikom in leposlovjem v prevodih. Je tudi avtorica različnih publikacij o Sloveniji in je obenem prevajalka. Sedaj piše doktorsko disertacijo, v kateri raziskuje prevajanje kot pojav medkulturne komunikacije.

Od kod si, kaj si študirala in kako si se začela zanimati za Slovenijo? 

Prihajam iz Poljske, iz velikega mesta Katowice, ki je del Šlezijske aglomeracije in šteje dva milijona prebivalcev, se pravi skoraj toliko kot cela Slovenija. Moja ljubezen do Slovenije izhaja iz ljubezni do znanja in zanimanja za druge kulture. Najprej sem študirala poljski jezik in književnost na Šlezijski univerzi v Katowicah. Ker sem bila odlična študentka, so mi profesorji predlagali, da lahko izberem še en vzporedni študij tako, da bi v petih letih pridobila dvojen magistrski naziv. Odločila sem se za slovansko filologijo, na kateri so takoj po odcepitvi Slovenije od Jugoslavije ustanovili Oddelek za slovenski jezik in kulturo.

Zakaj si se odločila prav za slovenščino?
Neizmerno me je zanimalo vprašanje, kako je mali slovenski narod, ki toliko let ni imel svoje samostojne države, ohranil svojo identiteto, jezik, kulturo in navade. Takrat je bila Slovenija za Poljake, kot je napisal Jančar, “terra incognita”. Želela sem spoznati, kaj je oblikovalo Slovence, kakšna je bila njihova zgodovina, umetnost, leposlovje, mentaliteta, kulturna dediščina itd.
Ko sem opravila oba magistrska študija, mi je moja znanstvena mentorica, znamenita poljska slavistka prof. Bozena Tokarz, predlagala nadaljevanje raziskav in delovno mesto kot mlada raziskovalka na Oddelku za slavistiko. Na tak način sem imela večjo možnost obiskovati Slovenijo ob različnih izmenjavah mladih raziskovalcev med raznimi evropskimi univerzami. Trikrat sem prejela štipendijo Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo Republike Slovenije in me je kot mladega znanstvenika večkrat imela v gosteh Univerza v Ljubljani. In tu se začenja najzanimivejši, sicer čustveno-ljubezenski del moje zgodbe: na enem izmed poletnih tečajev slovenskega jezika, literature in kulture v Ljubljani sem srečala ljubezen svojega življenja, zamejca Fabia Vizintina. Navdihnila sta me njegova pamet in znanje, zapeljal pa me je lep, melodičen primorski naglas. Fabio, ki je v tem času že postal doktor sociologije, je bil takrat štipendist Tržaske univerze in je pisal doktorsko disertacijo, v kateri se je ukvarjal prav s Poljsko. Odlična razprava La globalizzazione come spirito del tempo: un’analisi della globalizzazione e del suo impatto in Polonia je posledica njegovih raziskav na Jagiellonski univerzi v Krakovu, na Poljskem. Tako sva si najprej izmenjavala intelektualne izkušnje, potem tudi srce, dušo, na koncu pa prstane na občini v Gorici. Zaradi ljubezni do zamejca in slovenščine sem zapustila svojo državo in prišla v Gorico, kjer živim že skoraj dve leti.
S katerimi težavami si se srečala na začetku bivanja v Gorici?
Predvsem nisem imela pojma o italijanščini – angleščina pa v Italiji še vedno ni na visoki ravni. Sem filolog (filos logos), se pravi “ljubitelj besede”. Jezik in možnost izražanja samega sebe v jeziku imata zame ogromen pomen. Najhujše more so zame tiste, v katerih imam “zamašena usta” in ne morem ničesar povedati. Človek, ki ne obvlada jezika prostora, v katerem živi, se v tem prostoru ne bo nikoli počutil doma. Priznam pa, da imam srečo (glede na moje zanimanje), da živim prav na slovensko govorečem območju. Vsekakor, veliko ljudi govori “po domače”, različno kot na univerzi v Ljubljani. V Sloveniji se pravi: “Vsaka vas ima svoj glas”. Še dandanes včasih čutim, da je moja glava velik babilonski stolp: na tečaju za tujce se učim italijanščino v angleščini; mož, družina, zamejski prijatelji me učijo italjanščino preko slovenščine, učbenike pa imam v poljščini. Zraven so še slovenska narečja, “domača govorica”. Res ni lahko. Moj mož Fabio (kot vsi zamejci) je naravno dvojezičen in nima nobenih težav z jeziki: perfektno govori italijanščino in slovenščino, odlično obvlada angleščino in se je neverjetno hitro naučil poljščine. Kognitivni znanstveniki so dokazali, da je to prednost dvojezičnih oseb, ki brez težav “vsrkajo” tuje jezike.
Si pogrešala družino, prijatelje, svoje prejšnje življenje?
Seveda. Vendar danes, ko sta tako razviti tehnologija in komunikacija, pogrešanje oseb zaradi razdalje ni več tako velik problem. Obstajajo letala, vsak dan lahko govorim po skypu z družino in prijatelji iz Poljske. Pišemo SMS sporočila, maile, telefoniramo. Veliko ljudi me prihaja obiskovat, tudi jaz grem pogosto na Poljsko. Poleg tega me je zelo prijazno in z vsem srcem sprejela družina mojega moža: imam čudovito taščo in tasta, ki me je naučil peti slovenske narodne pesmi in ki pozna na pamet “Martina Krpana”. Pridobila pa sem tudi nono, se pravi babico, zelo dobro, pametno osebo, ki pripoveduje “po domače” različne zanimive zgodbe.
Najhujše “začetne” trenutke sem preživela s pomočjo svoje “slovenske družine” in ob neprestani podpori moža, zaradi česar mu bom vedno hvaležna. Slovenci imate tako lepo besedo, značilno samo za vaš jezik – HREPENENJE. Včasih občutek hrepenenja zgrabi tudi mene.
Na začetku sem najbolj pogrešala svojo službo na univerzi, študente, kolege, profesorje.
Pogrešala sem intelektualno vzdušje Šlezijske univerze, ki je bila moj delovni prostor skoraj pet let. Služba, ki ti je všeč in v kateri se lahko razvijaš, ureja življenje, daje občutek smisla, občutek, da si potreben. Sedaj si sama urejam “delovni” dan: pišem doktorsko disertacijo, v kateri se ukvarjam z medkulturno komunikacijo in z raziskovanjem prevodov, seveda tudi ves čas prevajam. Počasi v prevajalsko ponudbo vključujem italijanščino, ki jo intenzivno študiram.
Kako te je sprejela zamejska družba in kakšen je tvoj pogled na zamejsko realnost?
Ker na začetku nisem poznala italijanščine, me je zamejska družba na neki način rešila pred osamljenostjo in odtujitvijo. Kot Poljakinja sem tukaj takoj začutila bratstvo slovanskih duš: na Poljskem so Slovenci zelo spoštovani in priljubljeni ter sem ponosna, da kot prevajalka, polonist in hkrati slovenist, imam možnost posredovati med dvema lepima kulturama: poljsko in slovensko. Zamejci, Slovenci v Italiji, imate veliko prednosti: ste naravno dvojezični in dvokulturni – imate na razpolago slovensko in italijansko kulturno dediščino, da omenim le možnost branja v izvirniku bodisi slovenskega kot italijanskega leposlovja, časopisov, publikacij. Vsak jezik prinaša razširitev človeškega mentalnega obzorja, je kakor okno v drugačen svet. Razen tega je okolje, v katerem živite, zelo zanimivo tudi z zgodovinskega vidika: nahaja se na stičišču treh velikih evropskih kultur: slovanske, romanske in germanske. Raznolikost in bogastvo zgodovinsko-kulturnega eklekticizma se vidita na vsakem koraku: v arhitekturi, umetnosti, kulinariki, navadah in v mišljenju, kar privlačuje in navdihuje takšne osebe, kot sem npr. jaz. Zamejci ste lahko ponosni nase, ker se družite, ste dobro organizirani, zaradi vas ostaja del Slovenije na tem območju, ker skrbite za svoje korenine in identiteto. Upam, da bo vedno tako. Tudi narava je tukaj prekrasna: lepe gore, čudovit Kras, čarobna Brda, prijazno, toplo morje, edinstvena reka Soča. Ste blizu Ljubljane, Dunaja in Benetk. Včasih se mi zdi, da se sploh ne zavedate bogastva, ki ga imate. Na Poljskem sem živela zelo dobro in, iskreno povedano, nisem nikoli mislila na emigracijo. Vendar, če se je že to zgodilo, sem res hvaležna usodi, da me je pripeljala prav v te kraje, da lahko živim tu, med Slovenci in Italijani, na meji, ki ne obstaja več.
Hvala lepa za pogovor, za tako prisrčno izpoved in vso srečo v življenju!
Slavica Radinja

Dragi bralci, predstavljam vam gospo, nad katero boste gotovo navdušeni.

Preberi tudi

Vojna, mir in odvaljen kamen

Uvodnik

Me, ženske

Uvodnik

Me, ženske

06.03.2024

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme