Ali je svetloba dovolj?
Knjigosnedki (29)
Na družbenih omrežjih si pogosto rada ogledujem, kaj berejo “knjigogramerke”. Med knjigami, ki so me pritegnile, se je znašel romaneskni prvenec mlade nizozemske pisateljice Gerde Blees Mi smo svetloba. Šesti čut me tokrat ni zatajil, saj sem ob branju izredno uživala.
Najprej me je prepričal slog. Vsako poglavje piše namreč druga literarna oseba, ki včasih sploh ni oseba, pač pa kot literarna oseba nastopijo tudi noč, kraj zločina, vsakdanji kruh, vonj po pomarančah, Zvok in Ljubezen, pisalo, kognitivna disonanca, svetloba itd. Vsak s svojega zornega kota nas povedejo v stanovanje, v katerem je umrla Elisabeth. Kako je umrla? Ali bi se dalo njeno smrt preprečiti? Kdo so člani bivanjske skupnosti Zvok in Ljubezen? Skozi roman se počasi razkriva življenje umrle Elisabeth, njene sestre Melodie in sostanovalcev Muriel in Petrusa. Iz opisov je razvidno, da gre za shirane ljudi, ki se odrekajo hrani in verjamejo, da se lahko hranijo le s svetlobo. V literarno dogajanje se vključi tudi policija in glavna detektivka Lies se primeru posebej posveti, saj ima tudi sama doma osebo s prehranskimi motnjami. Mogoče si ravno zato primer vzame še preveč k srcu.
Nenavadne literarne osebe bolj kot da bi zločinu prišle do dna, bralcu odstirajo nova in nova vprašanja. Vprašanje, ali lahko obstaja v človeku duhovnost brez telesnega elementa, vprašanje krivde in vprašanje človeške volje. Vprašanje odnosov in vprašanje bližine. Kot vsako dobro literarno delo nam torej daje več vprašanj kot odgovorov. Tudi to plat sem pri tem romanu zelo cenila.
Vsakega izmed osumljencev policija med začetkom preiskave pripre. Ko so ti ljudje ločeni drug od drugega, postanejo njihove misli veliko bolj osebne, nanje ne vpliva več skupnost, temveč se zbistrijo in zaživijo zase. Pomenljive so zato besede vsakdanjega kruha ob ponovnem srečanju z Muriel: “Čutimo njeno željo, a tudi njeno nezaupanje. Nato pa se spomnimo glasu tiste ženske, Melodie, s katero je živela, ko nam je obrnila hrbet: ,Vsi se svobodno odločamo o tem, kaj bomo jedli, toda kruh telesu res požre veliko energije. In prepričana sem, da to ne more koristiti čistosti tvojega glasu, Muriel. Morda zato še nisi našla pravega ritma. Lahko bi poskusila, kaj se zgodi, če se mu za nekaj časa odrečeš.‘” A kruh nato nadaljuje, da ga Melodie nikoli ni marala, zato mu ni bilo žal, ko mu je obrnila hrbet, z Muriel pa je imel drugačen odnos: “Smo pa resnično pogrešali Muriel, in ona nas. Videti je, da nas potrebuje bolj kot kadarkoli prej. Tako suha, tako utrujena, tako prestrašena. Dobra podlaga v želodcu bi ji koristila. A znašla se je v krempljih dvoma. Pogum jemajoče prepričanje, da je vse odvisno od tega, ali nas bo pojedla ali ne. Da bo z enim grižljajem vse izgubljeno. Punčka naša. Saj smo samo kruh. Od nas ni še nihče umrl. Res ne.”
Za roman je leta 2021 prejela nagrado Evropske unije za književnost. Ob izidu je roman med nizozemsko publiko požel navdušenje in uspeh. Avtorica piše tudi poezijo in kratke zgodbe, kar pa zaenkrat še ni bilo prevedeno v slovenščino. Če je mogoče soditi po literarnem začetku, lahko bralci sedaj upamo, da bo kmalu nastalo spet kaj izpod njenega peresa.
