Alexander Gadjiev: “Glasba ni samo razvedrilo, temveč nekaj globljega”
Poleg tega je tudi presenetljivo razmišljujoč fant, kot sogovornik pa izredno prijeten in simpatičen.
PS. V sredo, 4. julija, je z najvišjo oceno, “pohvalo in posebno omembo” diplomiral na konservatoriju. Iskreno čestitamo!
Kdaj si se prvič srečal s klavirskimi tipkami?
Kar se spomnim, sem se prvič srečal z njimi, ko sem bil star pet let oz. kakšen mesec prej. Začel sem kar sam. Kmalu mi je začela slediti mama; razumela je, da bi se lahko začel ukvarjati z glasbo tudi jaz. Očitno je videla, da imam kakšne sposobnosti. Začel sem torej z mamo; z njo sem se uvajal v študij klavirja tri ali celo štiri leta. Ko sem bil star približno osem let, je prišel zraven še tata, ki me še vedno spremlja pri učenju.
Si sin dveh uveljavljenih pianistov in pedagogov: kakšna je bila tvoja dosedanja študijska pot?
Ko si mlad, je težko vaditi sam, saj ne veš, kaj je ob klavirju sploh treba delati. Imel sem veliko srečo, ker sem imel doma vedno koga, ki mi je v vsakem trenutku lahko pomagal. Pomembno je, da te nekdo popravi, če delaš napake. Ko sem bil majhen, se mi seveda ni dalo vaditi veliko. Otroka je težko prisiliti, da sedi ure in ure pred instrumentom. Mama je imela pri tem pomembno vlogo in ogromno potrpljenje. Bil sem – in sem še vedno – zelo živahen fant; še vedno mora biti potrpežljiva …
Tata me še vedno spremlja pri učenju na šoli Emil Komel. Od lani pa sem vpisan tudi na konservatoriju v Ceseni.
Kako to?
V Ceseno hodim približno enkrat mesečno k profesorju Luigiju Tanganelliju. Zaradi reforme višjega glasbenega šolstva se mi je pojavil problem, zato sem se odločil za to obliko. Ko ne bi bil vpisan na konservatorij, bi ne mogel opraviti diplome; tako pa jo bom imel prve dni julija. Program zanjo že obvladam, zelo mi je všeč, igral sem ga že večkrat.
V Ceseni sem tudi že igral, spoznal sem nove ljudi. Lepo je imeti stike z novimi ljudmi, tudi to je spodbudna izkušnja.
Katere skupne točke in/ali razlike si opazil v dveh klavirskih šolah svojih staršev?
Mama je opravila dve leti podiplomskega študija v Moskvi. Zato imata kar nekaj skupnih točk, posebno ko pomislim na svobodo pri igranju. V tem smislu sta si zelo podobna. Pomembno je se učiti tehniko in različne stile, kot osnovo pri igranju pa ima ruska šola neko svobodo interpretacije. To vidim pri mami in pri očetu. So tudi nekatere razlike, saj je bil oče vedno v Moskvi, mama pa je študirala tudi v Ljubljani. Mislim pa, da je več skupnih točk kot razlik.
Koliko sploh poznaš italijansko klavirsko šolo?
Poznam jo malo, saj živim na meji, vedno sem študiral s starši. Ko sem bil pred kratkim na državnem tekmovanju, sem opazil, da smo v finale prišli jaz, ki sem Italijan samo po državljanstvu, drug fant, Arsenij Sadikov, iz Belorusije, ki študira v Bocnu, tretji pa je bil Italijan iz Foggie. Res lepa izkušnja!
Kdo je še odigral pomembno vlogo na tvoji glasbeni poti?
Pred nekaj leti sem opravil seminar v Parizu s prof. Mikhailom Voskresenskym, ki je bil pred leti učitelj mojega očeta. Potem sem imel masterclass s prof. Vladimirjem Viardom, v Ljubljani s prof. Claudiom Martinezom Mehnerjem. To so bili masterji, ki pač imajo svojo vlogo, lahko dajo kakšno idejo, težko pa je, da te taka krajša izkušnja popolnoma spremeni.
Že pri prvih nastopih je bilo videti, da si ob klavirju v svojem “elementu”, da imaš muziciranje v genih in krvi. Na kaj misliš, ko sedeš k instrumentu?
To je težko vprašanje. Odvisno je od tega, kako se počutim v tistem trenutku. Pri zadnjem tekmovanju sem se npr. čutil zelo svobodnega; mislil sem na to, da bom zaigral kot še nikoli! Prepričan sem, da sem v nekaterih delih Skrjabina naredil posebne stvari, ki jih prej še nisem dojel. Težko je že si zapomniti, kaj mislim. Sicer pa pri igranju ni treba preveč misliti. Če preveč misliš in hočeš analizirati, kar igraš, se lahko zgodi, da narediš nekaj povsem drugega od tega, kar si mislil. Po mojem je bolje, da si bolj svoboden, posebno ko si na odru. Če na odru preveč razmišljaš, zna biti problem! Lahko misliš, a doma… Na odru pa: svobodno!
Pri igranju se zabavaš?
“Se zabavam” se mi ne zdi najbolj primeren izraz; raje bi rekel, da – uživam.
Kaj je zate sploh umetnost?
Pred enim od zadnjih koncertov sem zapisal, da je zame umetnost sredstvo, s katerim bežimo pred stvarnostjo, ki nas ne zadovoljuje. Mislim, da je tudi tako. V času in družbi, v kateri živimo, je veliko problemov. V vseh časih, ko je bilo tako, npr. v prvi polovici prejšnjega stoletja, je umetnost vedno imela pomembno vlogo. Zakaj? Če so veliki problemi, človek ne pomisli, da bi si npr. kupil nov telefon. To ni bistveno. V času krize človek začne razmišljati globlje. Posebno v takih situacijah, kakršna je sedanja, mislim, da lahko ima umenost – in posebno glasba – veliko vlogo. Vsaj upam, da bo spet imela vlogo, ki jo je imela nekdaj. Ne more biti samo zabava in razvedrilo, a nekaj globljega.
Umetnost je tudi sredstvo za dvig duha. Tudi o tem rad razmišljam, še zlasti ko pomislim na Bacha in njegovo glasbo. Lahko je govoriti o tem, da je bil Bach največji skladatelj, a nihče ne pove, zakaj. Bil je velik genij, pisal je čudovite fuge itd. V njegovi glasbi je najpomembnejši element duh, ki je vedno prisoten.
Odlično si se že izkazal na dolgi vrsti natečajev in tekmovanj. Kateri je bil zate najpomembnejši uspeh in zakaj?
Meseca maja sem bil na mednarodnem tekmovanju v Sacileju, bilo je naporno. Zgodilo se je nekaj čudnega: v finalu so bili trije Italijani; saj se da zgoditi, je pa bolj redko … Imel sem možnost igrati koncert Čajkovskega z orkestrom, kar je posebno zadoščenje. Uvrstil sem se na tretje mesto, to je moja prva pomembna zmaga. Tekmovanje je bilo namenjeno pianistom od 16. do 35. leta, jaz sem bil najmlajši. Velik uspeh je bil zame že dejstvo, da sem prišel v finale. V dvorani je bila celo mama!
Po navadi je ni zraven na tvojih koncertih?
Po navadi ne posluša, morda preveč trpi. Letos pa se je zgodilo, da je prišla na diplomski koncert v palačo Attems in tudi na finale tekmovanja, kar je nekaj izrednega. Tudi jaz sem bil tega zelo vesel, še posebno, ker mi je na koncu rekla, da je bila zelo navdušena.
Kako pa je šlo v Trstu, kjer si osvojil prvo nagrado na državnem natečaju Premio nazionale delle Arti?
Mislim, da sem na treh etapah tega tekmovanja igral vedno bolje. Sicer je težko soditi … Rad pa mislim, da sem šel “crescendo”.
Na katere svoje koncerte imaš najlepše spomine?
Eden teh je gotovo zadnji v Trstu, in to že zaradi dvorane: Ridotto gledališča Verdi je krasen. Pred nekaj leti sem igral v lepem avditoriju v Padovi, tudi dvorana v palači Attems mi je bila všeč.
Katera glasbena obdobja so ti najbližja in zakaj?
Zelo rad imam 17. oz. 18. stoletje oz. Bacha. Kot sem že povedal, mi je zelo blizu. Od klasikov mi je zelo všeč Beethoven, gotovo bolj kot Mozart. Beethovna bolje poznam, po občutljivosti mi je bližji. Posebno rad imam njegova pozna dela, tista bolj “črna”: bil je gluh, imel je hude težave, a kljub vsemu je na koncu tunela vedno videl luč. Njegova zadnja sonata, opus 111, ki je prava apoteoza glasbe, ima negativen, mračen začetek, konča pa se z velikim upanjem. To mi daje misliti. Beethoven je zelo kompleksen: fuga godalnega kvarteta op. 133 je nekaj posebnega! Takrat je bil popolnoma gluh: vse, kar je slišal, je slišal v sebi. In posebno zanimivo je, da je ta glasba nekako izven konteksta tiste dobe: ni imela nobene veze s tem, kar se je dogajalo okrog njega. Zdi se, kot da bi že tedaj odpiral vrata Wagnerju ali celo Schönbergu, ekspresionizmu. Močna glasba, polna znanja in čustev! Ni vedno lahko jo poslušati. Ko sem prvič poslušal poznega Beethovna, ga nisem razumel, bil mi je tuj. Rekel sem si: “Morda je bil res tako gluh, da ni vedel, kaj je napisal”. Bil sem še mlad … Ko sem pa slišal več interpretacij, sem razumel, da je bilo to, kar je napisal, “izven sveta”.
Iz obdobja romantike mi je najbližji Schumann, tudi on je razmišljal drugače. Imel je več problemov, tudi mentalnih. Vrgel se je z mosta, ker je mislil, da bo letel. Bil je razdvojena osebnost. To se zelo čuti v njegovi glasbi, npr. v simfoničnih etudah, pa tudi v Kreislerjani, a tudi v zgodnji klavirski glasbi. Določene skladbe so res izven prostora in časa. Če gremo še malo naprej, iz začetka 20. stoletja zelo cenim Berga. On ni napisal veliko, za klavir samo sonato, za klavir in orkester pa komorni koncert. Njegova sonata pa je pravi dragulj! Izmed skladb tiste dobe je pravi unicum, zato bo ostala. Več časa iščem kaj podobnega, a ne najdem ničesar, s čimer bi jo lahko primerjal. Drugi skladatelji so radi posnemali ali imeli vzorce, Berg pa je ustvaril nekaj res edinstvenega.
Gyorgy Ligeti je skladatelj, ki je umrl pred šestimi leti na Dunaju. Dokler ga nisem spoznal, sem mislil, da me moderna glasba ne bo posebno prevzela. To, kar je napisal on, še posebno etude za klavir, pa so res nekaj posebnega. Nikdar bi si ne mislil, da je ob koncu 20. stoletja sploh mogoče napisati kaj takega. Ostal sem res brez besed. Ligeti je avtor, ki bi ga rad bolje spoznal.
In ruski?
Seveda! Najbližji mi je Skrjabin, tudi on unicum! Marsikateri skladatelj je – pred njim in tudi za njim – uporabljal enake tehnike, toda takih vzdušij, kakršna je ustvaril on, po mojem ni najti v vsej glasbeni zgodovini. V mislih imam njegove sonate ali simfonične pesnitve, res neverjetne skladbe! Ko jih poslušaš, imaš občutek, da se hkrati bližajo angeli in demoni.
Med ruskimi skladatelji, ki so mi še posebno blizu, sta še Prokofjev in gotovo Rahmaninov, sploh pa – bolj ali manj – prav vsi!
In med velikimi sodobnimi pianisti katere najbolj ceniš oz. so ti vzor?
Prvi je gotovo Svjatoslav Richter, največji pianist prejšnjega stoletja. Potem je Glenn Gould, ki je odličen izvajalec ne le Bacha, pač pa tudi Beethovna; igra na poseben, a zelo prepričljiv način. Med najljubšimi je tudi Vladimir Horowitz: kako bi jaz živel brez njega? Ogromno je še drugih Rusov; Sofronitsky je npr. širšemu občinstvu znan skoraj izključno kot izvajalec Skrjabina, izredno kvalitetne pa so njegove intepretacije Chopina, Rahmaninova in Schumanna.
Mislim, da je v glasbi – poleg kakovosti – najpomembnejša osebnost. Ti, ki sem jih pravkar omenil, so vsi imeli močne osebnosti; morda tudi antitetične, a močne osebnosti. Igrati je eno, z igranjem nekaj izražati pa je drugo. Ni tako enostavno; ko igraš nekega skladatelja, moraš skoraj živeti njegovo, drugo življenje. Ko izvajaš neko skladbo, lahko to storiš na različne načine: lahko se potrudiš malo več ali malo manj, vse je odvisno od tega, kar imaš v sebi.
Kako gledaš na svojo prihodnost?
Ne z lahkoto … Obiskujem znanstveni licej v Gorici, drugo leto bom imel maturitetni izpit. Zanima me veliko stvari, zelo mi je všeč matematika. Če se bom vpisal na univerzo ali ne, moram še presoditi. Sedaj mislim, da ne. Imam namen nadaljevati z glasbo, toda zraven bi študiral še kaj, ne samo klavir. Rad bi študiral kompozicijo; ne le, da bi pisal, ampak tudi zato, da bi bolje razumel, kar igram. Moje skrite sanje pa so, da bi tudi kaj napisal, morda za klavir ali orkester. Rad bi vsaj poskusil, da vidimo, kaj se zgodi.
Všeč mi je tudi jazz. Na šoli Komel igram tudi to. Po mojem mnenju bi se morala glasba razviti v smislu večje improvizacije, niti ne samo jazzovske. Pisana glasba živi več kot 500 leto; karkoli živi, prej ali slej tudi umre. Poslušam veliko sodobih skladateljev; opažam, da veliko jih pravzaprav ponavlja stvari, ki so že bile napisane, pa čeprav v drugačnem slogu in iskanju drugih poti. Geniji seveda še obstajajo. Po mojem pa se glasba lahko razvija ne le v pisani obliki, saj skladatelji in pianisti iščemo posebnosti v zvoku: kako nekaj zaigrati tako, da bi zazvenelo drugače; kako pri klavirju uporabljati pedale, da bi našli nove zvočne učinke; kako nekaj zapisati za orkester, da zazveni, kot se doslej še ni zgodilo. Pri tem lahko ima improvizacija veliko vlogo. V improvizaciji ustvarjamo bolj instinktivno, manj vezano, zato je enkratno in lahko tudi bolj očarljivo. Ker se ne ponavlja, je za ljudi tudi bolj privlačno. Mislim, da je razvoj glasbe v tem smislu lahko zelo zanimiv. Bomo videli … Upam, da bom k temu prispeval kaj tudi jaz.
Katere pomembne koncerte si slišal v zadnjih letih?
Ko sem bil še majhen, sem v Trstu slišal Nikolaja Luganskyja, z orkestrom je igral drugi koncert Rahmaninova. Nikdar ga ne bom pozabil, čeprav sem bil res mlad. Bilo je prvič, ko sem slišal Rahmaninova v živo z orkestrom. V Vidmu sem slišal slavno pianistko Yujo Wang, ki velja za novo zvezdo. Pianistov je ogromno, rad iščem vedno kaj novega.
Vemo, da si bil tudi ti zelo navezan na ravnatelja Silvana Kerševana. Kaj ti je on dal in kakšen spomin ohranjaš nanj?
On je bil moj krstni boter, njegov spomin nosim vedno s sabo (pokaže verižico, ki jo nosi okrog vratu; op. p.). Imam ogromno spominov nanj. Večkrat smo bili z očetom in njim na počitnicah na Hrvaškem. Skupaj smo delali tudi “neumnosti”, z njim je bilo skoraj nemogoče drugače. Mislim, da je ne le v meni, temveč v vseh, ki jih je spoznal, pustil neizbrisen pečat. V šoli imam prijatelja, ki ga je videl samo enkrat; vsakokrat, ko me je videl, je spraševal po Silvanu.
Po svoje je bil genij, zelo izobražen in razgledan. In zelo skromen! Sedaj naju gotovo posluša in se smeje. Meni je res zelo žal, da ga ni več; tudi zato, ker sem v zadnjih mesecih njegovega življenja imel premalo časa, da bi ga obiskal. Lani septembra smo šli zadnjič skupaj na morje; on je šel z nogami v vodo, nas gledal in rekel na svoj način: “E’ stata una bella serata”… Govorila sva tudi o resnejših stvareh: o življenju, svetu, glasbi, književnosti itd. V mladosti je študiral nemščino, potem jo je tudi poučeval. Bil je velik specialist za Lessinga; rad mi je govoril o njem, o njegovih dramskih delih. Ogromno stvari ne bom nikdar pozabil. Bil je res poseben človek.
S čim se še rad ukvarjaš, ko ne študiraš za šolo in ko ne igraš na klavir?
Pred nekaj meseci sem začel risati. Seveda nisem sposoben, da bi narisal človeka ali kopiral kako Michelangelovo umetnino. Ko mažem z barvo po papirju, pa sem zelo sproščen. Rad tudi kolesarim in spoznavam nove kraje; ugotovil sem, da še Gorice ne poznam dobro. Vedno se najdejo novi kotički, ki jih odkrivam prav s kolesom. S prijatelji seveda igram nogomet na igrišču ob telovadnici Olympie. Moja velika ljubezen so še palačinke, seveda z nutello. Tudi Silvan mi jih je delal …
Si kdaj pomislil na kak drug instrument?
Klavir je gotovo dovolj tudi za dve življenji, saj je ogromno literature. Poleg njega mi je izredno všeč violončelo. Verjetno zato, ker ima globok glas. Pri klavirju je veliko not, violončelo pa mi daje vtis globine, ki se nikdar ne konča, neskončne glasbe, še zlasti ko slišim Bacha. Njegove suite za violončelo so prekrasne! Sicer pa mi je klavir zelo všeč. Starši so zadeli “v polno”. Možno je narediti ogromno stvari: že dejstvo, da igraš polifonično, da se povezuje več zvokov, je čudovito!
Danijel Devetak