Aldo Jarc: “Potreba po prostovoljnih krvodajalcih bo vedno živa”
Aldo Jarc je v domačem Doberdobu zelo dejaven na različnih področjih, od politike prek sociale do kulture. Ker je po naravi velikodušen, pa njegovo ime poznajo tudi daleč naokrog…
Poletje je tudi čas, ko sekcije krvodajalcev pozivajo k darovanju krvi… Kako pa je z vašo?
Ker v juliju in avgustu veliko ljudi hodi na dopust, marsikje zmanjka kri. Problem je v goriški pokrajini še kar občuten. Naša doberdobska sekcija pa v tem času ne zaznava upada darovanj krvi. Vedno imamo od deset do dvajset krvodajalcev, ki redno darujejo tudi v juliju in avgustu; to mi je v posebno zadovoljstvo.
Problem je v tem, ker je krvodajalcev vedno manj, in to iz več razlogov. Zaradi krčenja finančnih sredstev zdravstveno podjetje v zadnjih letih reže število izvidov darovalcem. Naši ljudje rade volje postajajo krvodajalci, ker tako pomagajo drugim; prav pa je, da ob darovanju prejmejo izvide, da sploh vedo, pri kakšnem zdravju so.
Zadnjih pet let ste predsednik doberdobskega ZPK? Kaj vam pomeni voditi tako združenje danes?
V zadnjih petih letih, ko sem nasledil Jožefa Ferletiča, našega ustanovitelja in prvega predsednika, se je pri vodenju krvodajalcev spremenilo veliko stvari. Predsednik ima danes vedno več nalog in odgovornosti, treba je voditi tudi računovodstvo. Prispevke dobivamo iz dobrodelnih namenov in nekaj malega, kar nam daje ob koncu leta zdravstvena ustanova za vsako darovanje članov sekcije. S tem denarjem uresničujemo razne projekte. Trenutno pripravljamo brošuro, ki je doslej na razpolago samo v italijanščini. Imamo namen jo pripraviti v slovenskem jeziku za osnovne in srednje šole. Brošura o promociji krvodajalstva je res lepa in zanimiva: gre za igrico v 24 straneh, prek katere lahko mladi spoznajo, kaj je telo, kaj so rdeča in bela krvna telesca, hemoglobin itd. Bila bi lahko res koristna za naše šole v zamejstvu. Ko bomo imeli na razpolago dovolj finančnih sredstev, jo bomo tiskali.
V teh petih letih sem imel dela na pretek. Vedno moramo biti prisotni in osveščeni, saj se zakoni v Italiji stalno spreminjajo.
Koliko let ste sploh krvodajalec?
Začel sem, ko sem postal polnoleten; sedaj sem star 55 let. Nisem pa daroval redno, ker sem pred leti imel nekaj zdravstvenih težav. Letos sem prejel srebrno značko. Ponosen pa sem na doberdobskega krvodajalca – ime mu je Vojteh Mokole -, ki je daroval več kot 170-krat. Mislim, da je to na celotnem območju pravi rekord. Lepo je tudi, da se kar nekaj mlajših zgleduje po njem, darovali so več kot stokrat. Stvar je skoraj “nalezljiva”, postaja pravo tekmovanje. To mi daje tudi moč, da nadaljujem svoje prostovoljo delo.
Vezani ste na tržiško bolnišnico. Sodelujete dobro s transfuzijskim oddelkom?
S tržiško bolnišnico sodelujemo zelo dobro. Predsedniki imamo možnost se pogovarjati z zdravniki, vabimo jih na naše seje, redno nas osveščajo z novostmi, da smo stalno ažurirani. Z nami se zelo dobro obnašajo, kar se ne dogaja vedno in povsod. Če se pojavi kakšen problem s posameznimi krvodajalci, nas predsednike takoj obvestijo. Prav tako nas kličejo, če potrebujejo kri kakšne posebne Rh skupine. Vedno iščemo oseben stik in dialog.
Krvodajalci imajo danes žal vedno manj časa za darovanje krvi, delodajalci pa jim niso vedno naklonjeni. Tudi zato smo dosegli, da lahko pri nas darujejo tudi ob sobotah zjutraj. Evropa ima vedno strožje predpise, mi pa se borimo, da ohranimo vsaj minimalne pravice krvodajalcev. Potreba po krvi postaja s časom vedno večja; ker je ni mogoče pridobiti na umeten način, bo potreba po krvodajalcih vedno živa. Sploh pa je v Italiji največ krvodajalcev v naši deželi, Venetu in Emilii Romagni, od koder pošiljajo kri tudi na jug države, kjer ni te kulture.
Društvo je septembra lani praznovalo 40 let obstoja. Kakšen je bil njen razvoj?
Naša sekcija spada pod tržiško območje krvodajalcev, ki skupno šteje osem sekcij. Goriško območje jih ima več, ker ima tudi več občin. Z zadovoljstvom povem, da si že več let pri predsednikih sekcij v goriški pokrajini prizadevam, da bi tesneje sodelovali in se združili, še zlasti ko gre za naše pravice. Na Tržiškem imamo okrog 2.500-3.000 krvodajalcev, na Goriškem okrog pet ali šest tisoč. Če nastopamo enotno, imamo več moči tudi pred zastopniki zdravstvenih ustanov. Moj trud ni bil zaman, končno se uresničuje to, kar sem dolgo želel. Pred nekaj tedni je namreč prišlo do sestanka, na katerem smo se odločili za večje sodelovanje. Že smo se lotili nekaterih projektov glede skupnih publikacij in oglaševanja. V odboru bom imel posebno vlogo zaradi poznavanja slovenskega jezika.
Leta 1971 smo začeli z desetimi krvodajalci. Šlo je za prostovoljce, ki so delali v tržiški ladjedelnici. Krvodajalsko gibanje se je pri nas razvilo prav v ladjedelnici in se razširilo na bližnje občine. Leta 1971 so tako bile ustanovljene vse sekcije s Tržiškega. Začeli so torej delavci, sekcije pa so se kmalu lepo razvijale po zaslugi mlajših, ki smo prišli zraven. Stvar nas je zanimala in imeli smo občutek, da pomagamo drugim.
Koliko članov in aktivnih darovalcev imate?
Ponosni smo, da imamo v doberdobski občini povprečno zelo visok odstotek krvodajalcev. To nam zavida marsikatera občina. Doberdob ima približno 1460 prebivalcev, trenutno imamo 143 aktivnih krvodajalcev, skupno z neaktivnimi oz. tistimi, ki bi lahko še darovali, pa imajo kakšne težave, in s tistimi, ki se še čutijo člane sekcije, pa so že presegli 65. leto starosti, nas je okrog 250. V letu 2011 smo darovali 42 vrečk plazme 167 vrečk krvi. Za našo sekcijo so to lepe številke.
V zadnjih letih smo našli tudi nekaj darovalcev kostnega mozga (ADMO), večinoma so to mladi. Sploh se je z leti naše društvo zelo pomladilo, srednja starost je približno 40 let. Sicer pa ne delamo dosti “propagande”. Najboljši način, da pritegnemo mlade zraven, je pogovor z vrstniki. Mi kvečjemu prirejamo predavanja po šolah.
Po vsej Goriški, kajne?
Ja, predvsem po slovenskih šolah. Lani so me klicali tudi v Slovenski šolski center v ul. Puccini iz Gorice. V Zdravstvenem domu v Novi Gorici sem srečal zdravnico, ki je prišla govorit o darovanju krvi. Avditorij je bil skoraj poln višješolcev, kar me navdaja z velikim zadovoljstvom, predvsem zato, ker so me poklicali sami študentje. Tudi tako smo pridobili nekaj krvodajalcev; niso vsi iz Doberdoba, radi pa so se pridružili naši sekciji. Zame ni pomembno, v katero sekcijo se vpišejo: glavno je, da darujejo kri in pomagajo.
Sodelujete s sovodenjsko sekcijo?
Seveda sodelujemo. Naša in sovodenjska sta edini slovenski v goriški pokrajini. Pred leti smo npr. ob kulturni prireditvi skupaj nabirali denar za poplavljence v Škofji Loki. Skupaj prirejamo tudi predavanja; v zadnjih letih smo npr. organizirali večer o boleznih, ki jih prinašajo klopi. V kratkem bomo imeli še kaj.
Kaj nam lahko še poveste o predavanjih in dobrodelnih pobudah?
Največ predavanj organiziramo na večstopenjski šoli iz Doberdoba, pa tudi v Sovodnjah, Števerjanu in drugod. Prirejamo tudi predavanja o zdravem stilu življenja in odvisnostih. V Novi Gorici imamo na razpolago zelo dobre predavatelje. Letos sem govoril z direktorjem Zdravstvenega doma; zmenila sva se, da bi s prihodnjim šolskim letom organizirali še več podobnih srečanj za šole. Vse jim seveda ponujamo brezplačno; za morebitne stroške poskrbi naša sekcija oz. slovenski Rdeči križ. Mislim, da je to zelo dobro za šole; zastonj jim namreč nudimo odlično pripravljene izvedence, ki predavajo v slovenskem jeziku. Upamo, da bodo šole to priložnost izkoristile.
Z goriško zdravstveno ustanovo sem zmenjen, da bi v Doberdobu jeseni predavali o preventivi raka na črevesju in dojkah. Ljudje namreč prejemajo na dom vabila za preglede; ker pa niso dovolj informirani in neradi hodijo v bolnišnico, se jih bojijo. Ti izvidi pa so pomembni, kajti zgodnja diagnoza morebitnega obolenja znatno poveča možnost učinkovite ozdravitve.
Že pet let naša sekcija tudi nabira plastične zamaške za hospice Via di Natale iz Aviana. Kjerkoli sem o tej nabirki govoril, so se otroci navdušili in še naprej nabirajo. Dobro je, da vedo, za koga nabirajo in da tako pomagajo. Za ta projekt sem našel stik z družbo Iris, z občinsko upravo in banko; Iris mi je dala zabojnike, ki sem jih namestil po vseh šolah. S tem je veliko dela, je pa tudi veliko zadoščenja. V skladišču že imamo za en tovornjak zamaškov; v naslednjih tednih jih bomo odpeljali v nabirni center v Rudo, od koder jih bodo peljali v podjetja, kjer iz njih delajo stolice, mize, zaboje itd. Izkupiček namenjamo, kot že rečeno, za hospice. Isto velja za izkupiček baklade, ki jo prirejamo vsako leto v septembru.
Po svojih močeh – prek slovenskega Rdečega križa – pomagamo tudi brezdomcem oz. tistim, ki so zaradi krize izgubili službo. Ko me pri RK vprašajo, organiziramo nabirko in jim nosimo – v Novo Gorico ali Kranj – predvsem obleke ali pa denar. Meseca junija smo nekaj darovali tudi za potresence v Emilii. Naš cilj je vedno in vsekakor prostovoljno in solidarno delo.
Več kot 20 let ste pobrateni z območno organizacijo Rdečega križa iz Kranja in Kamnika.
Naslednje leto bo že 25 let! S Kranjem sodelujemo dobro, v zadnjih letih smo sodelovanje še pospešili in okrepili. Dosegli smo celo, da bi bili pripravljeni v primeru potrebe, vsaj simbolično, mi darovati kri pri njih, oni pa pri nas. S predsednikom iz Kranja Marjanom Gantarjem sva dosegla tudi, da sta se pobratili šoli iz Doberdoba in Kranja, ki sodelujeta z obiski in različnimi izmenjavami. Podobno velja za civilno zaščito. Dolgo smo si prizadevali – lani nam je to končno uspelo -, da sta se pobratili tudi občini. To je za nas krvodajalce velik uspeh! V zamejstvu nimamo primernih izvedencev, ki bi mladim govorili npr. o prvi pomoči ali podobnih temah. V Sloveniji imajo to odlično urejeno, otroci imajo osnovno znanje že v prvih razredih. Z RK smo podpisali listino, da bomo iskali skupne točke še na drugih področjih, v športu, turizmu itd. Pripravljeni so priti k nam in nam pomagati.
Sodelovanje s Kamnikom pa je kljub raznim poskusom ostalo na mrtvem tiru in je zamrlo, saj nimamo konkretnih skupnih točk. Za to mi je res zelo žal.
Kaj lahko stori mladi človek, ki bi rad postal krvodajalec?
Potrebni sta dobra volja in želja pomagati drugemu. Če hočeš postati prostovolnji krvodajalec, je potrebno to dvoje. V našem času je vse manj prostovoljcev in vse več brezbrižnosti, vsakdo misli le nase, ljudje nimajo občutka za pomoč drugemu. Vsakega mladega zato sprejemamo z odprtimi rokami. Biti krvodajalec ni velika stvar, konec koncev je preprosto. In vendar ljudem pomagaš. Jaz lahko govorim, kolikor hočem… Za mlade pa je najboljše, če prisluhnejo drugim mladim, ki so že krvodajalci. Ti so še najbolj prepričljivi!
Danijel D.
