Naj bo (tudi) 2025 bralno!
Knjigosnedki (15)
Čas utripa drugače za nas šolnike, zato je januar prej čas zaključka kot čas začetka. V tem mesecu pregledujemo opravljeno delo, zaključujemo ocene prvega polletja in ne razmišljamo še toliko o novem začetku, ki je za nas najbolj svež in pravi septembra, ko pa se narava pripravlja na počitek. O koledarskem letu skratka ne razmišljamo veliko. Zato me je Tejin predlog, da vsaka od naju izbere najljubše knjige leta 2024, najprej presenetil, nato pa prisilil, da sem se dejansko usedla ter pregledala zapisane avtorje in naslove, kar si pridno pišem v mali zvežčič že sedem let. Nekoliko zahtevnejše pa je izbrati iz teh naslovov najljubše … Najljubše na novo odkrite ali najljubše v ponovnem branju? Najljubše romane ali najljubše knjige iz vsake kategorije? Na mestu bi bilo sedaj predlagati branje knjige Izbira Renate Salecl, a branje slednje sega dlje v preteklost.
Leto 2024 mi je s pomočjo pozitivnega zgleda na družbenih omrežjih (t. i. bookstagrama) prineslo veliko več poezije. Med različnimi zbirkami pesmi bom izbrala tisto, ki mi je bila najlepše odkritje, to je Miljana Cunta in njena zbirka Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo. Pesnico, po rodu iz Šempetra, sem odkrila šele z njeno četrto pesniško zbirko in me je s svojo neposredno poetiko dobesedno prevzela. Srečanje z avtorico v Coroninijevem dvorcu v Šempetru pa je bila češnjica na poetični torti preteklega leta. Ni dovolj presežnikov za opis te krasne pesniške duše, ki se zna približati bralcu na natisnjenih straneh in v živo. Njeni verzi so po eni strani aktualni, po drugi pa intimni, po tretji brezčasni.
Med presenetljivimi odkritji prejšnjega leta je bil tudi avtobiografski roman rimske pisateljice somalskega rodu Igiabe Scego Moj dom je tam, kjer sem. Roman sem cenila ne toliko zaradi literarnih prvin kolikor zaradi vpogleda v posledice tega, da naša država na primer nima ius soli, vpogleda v življenje ljudi, ki se imajo za Italijane, ker so se tu rodili in odraščali, država pa jim tega ne priznava, pri tem pa jim je domači kraj njihovih staršev veliko bolj tuj kot različne rimske četrti. Če ste vešči branja v italijanščini, je tudi knjiga Figli dello stesso cielo iste avtorice zelo zanimiva za branje (in primerna tudi za mlajše bralce), a žal še ni prevedena v slovenščino.
Pred petnajstimi leti sem se pripravljala na to, da bom nekaj mesecev preživela v Indiji, zato sem takrat brala različne indijske avtorje – esejistiko in literaturo. Takrat sem spoznala Arundhati Roy in njen roman Bog malih stvari, ki je še dolgo odmeval v meni. Tokrat sem avtorico spoznala kot esejistko, s čimer se, resnici na ljubo, dejansko preživlja in zaradi česar je zelo znana. Njena esejistična zbirka Azadi: svoboda, fašizem, književnost me je zamikala prav zaradi naslova. Branje toplo priporočam predvsem tistim ljudem, ki se zanimajo za geopolitiko in za Azijo ali specifično za Indijo. Avtorica nudi vpogled v sodobno Indijo, o kateri na tem koncu sveta vemo bore malo.
Nenazadnje pa naj izberem še najljubšo otroško knjigo. Teh je bilo (iz družinskih razlogov, povečini) malo morje, a pesniška zbirka Lovra Matiča Mali črv Oto in druga golazen je pri starih in mladih v naši družini požela veliko navdušenje. Presenetljivi zaključki, iznajdljive rime in cela paleta žuželk so bili nedvomno recept za uspeh.
Po tem kratkem pregledu svojega branja vam, drage bralke in bralci, želim čim bolj bralno leto 2025. Naj se ljubezen do besede širi.
