61. Dan emigranta: “Trdoživost, vztrajnost in pripravljenost na nove podvige!”

S pesmijo Oj božime iz ust otrok Mladinskega pevskega zbora špetrske dvojezične šole Pavla Petričiča, ki ga vodi Mira Fabjan, se je 6. januarja 2025 popoldne v gledališču Ristori v Čedadu začel 61. Dan emigranta, največja in najpomembnejša letna prireditev rojakov iz videmske pokrajine, ki povezuje širši krog ljudi iz vse dežele Furlanije Julijske krajine in tudi Posočja. Prireditve, ki jo organizirata Svet slovenskih organizacij in Slovenska kulturno gospodarska zveza za videmsko pokrajino, so se udeležili ugledni gostje, pa tudi številni ljudje, ki jih je pri srcu vsakoletno srečanje med rojaki na Videmskem.

V prvih vrstah so med drugimi sedeli senatorka Tatjana Rojc, sekretarka na Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu Vesna Humar, generalni konzul RS Gregor Šuc, predsednika krovnih organizacij Walter Bandelj in Ksenija Dobrila ter drugi predstavniki krajevnih uprav in družbenega življenja z obeh strani meje. Kot je povedala Lisa Alaska Cencig, ki je srečanje povezovala, so v letu 2024 obeležili 40. obletnico dvojezične šole v Špetru in 10. obletnico Slovenskega multimedialnega okna. Letošnji Dan emigranta, je še dejala, “želi biti praznik naše zemlje, naših ljudi, naše besede, kulture, identitete in glasbe”. Pokroviteljstvo dogodku je dala občina Čedad. Županja Daniela Bernardi je v svojih pozdravnih besedah povedala, da se je ob uvodni pesmi ganila, saj jo je njen ded pel njeni mami. Spomnila se je svojih korenin in poudarila, da vsakoletni praznik v tem duhu, prek različnih umetniških izrazov, povezuje ljudi. To je lepa priložnost, da krepimo korenine in prijateljske vezi. Vesna Humar je pohvalila čezmejno sodelovanje na tem območju, obudila čas, ko so se izseljenci ob praznikih vračali v rodne kraje in prinašali s sabo tudi “zavedanje o tem, kakšna je moč človeškega poguma”, pa tudi “veliko moči in človeškega dostojanstva”. Dan emigranta “se danes ukvarja s prihodnostjo”: vsakokrat se ukvarjamo s težavami z demografskimi kazalci, s pomanjkanjem kakovostnih služb, razvojnih priložnosti, a vendarle “moramo na prihodnost gledati tudi z optimizmom, da se stvari obračajo”. Prepričana je, da “je ta regija ne samo turistična destinacija prihodnosti, ampak tudi kraj, ki ga bodo mlade generacije vedno bolj cenile zaradi njegovega starodavnega bogastva in zaradi dragocene narave”. Ta pokrajina bo gotovo tudi “pomemben del prihajajoče Evropske prestolnice kulture”, ljudje iz vse Evrope bodo “z veseljem hodili po teh stezicah”. Zato je vsem zaželela “veliko volje in energije za prihodnja leta in desetletja”.

Zbrane je tokrat nagovoril tudi programski vodja Evropske prestolnice kulture 2025 Nova Gorica–Gorica Stojan Pelko. Povedal je, da bosta Vida Rucli in Aljaž Škrlep iz kolektiva Robida iz Topolovega vodila ne le enega izmed projektov v uradnem programu EPK, ampak prav po zgledu in v duhu letnih edicij kolektiva finalizirajo programsko knjigo uradnega programa GO!2025. Gostje bodo torej gledali tudi skozi oči Robide iz Topolovega in skozi Slovensko multimedijsko okno. “Vsem njim bomo lahko rekli: SMO!” Bistri kreativni tok in potok, ki teče iz Topolovega, “raste v prave ustvarjalne hudournike na obeh straneh meje, v več jezikih in med več generacijami”. Pelko je navzočim na Dnevu emigranta zaupal, da je njegov dedek iz Brežic šel v 30. letih prejšnjega stoletja sekat črni bor za koroškega lesnega industrijalca v Bosno in se od tod vrnil po drugi vojni v Slovenijo s tremi hčerkami, ena je bila njegova mama. “Kar je bil za mojega dedka les, so bile zame besede.” Črni bor mu je bila slovenščina. “Gradila sva vsak svoje mostove in jezove, postavljala ostrešja in strešice … In ne boste verjeli, kaj vse si lahko, če gradiš z besedami.” Kot programski direktor EPK je trdno prepričan, “da moramo za orientacijo v svetu znati iskreno pogledati vase in dovolj široko okrog sebe ter da imamo kaj povedati emigrantom sedanjosti in preteklosti, saj v resnici pripovedujemo prihodnje skupne zgodbe”. Pelko je nato naštel nekaj “emigrantskih zgodb” iz uradnega programa in omenil aleksandrinke, Zorana Mušiča, projekt “nevidne ženske”, Mattio Cassona, Andreo Bellaviteja, pa velike umetnike, ki potujejo po svetu in se vračajo domov, med temi Tomija Janežiča, Alexandra Gadjieva in Marka Peljhana. “Vse to so naše zgodbe, zgodbe uradnega programa EPK.” Zato “gremo brezmejno!” Beneškim Slovencem je Pelko želel še povedati, da so se pri snovanju programa učili iz njihovih razmislekov in nabirali poguma pri njihovih pobudah: ko na Goriškem poudarjajo pomen spošljive vzajemnosti v učenju jezika drug drugega, lahko dajo za zgled šolo v Špetru; ko hočejo poudariti, kako se borijo proti fašizmu na odru in ne na ulici, dajo za zgled sodelovanje med SNG Nova Gorica in čedajskega festivala Mittelfest; ko hočejo poudariti, da imajo najbolj univerzalno vrednost in moč ravno najbolj mikrolokalne, posebne in osebne teme, omenjajo dejavnosti kolektiva Robida. “Bolj ko smo singularni, bolj smo univerzalni. Bolj ko smo špetrski, čedajski, briški, šmihelski, kraški, bolj smo evropski in svetovni, etični in svetovljanski. To ni relacija majhno-veliko, to je relacija verodostojno-prepričljivo. In to niso razmerja šibkega in močnega, temveč drznega in možnega.” Pelko je na koncu vse potomce emigrantov in sodobne emigrante povabil, naj “letošnji slovenski kulturni praznik proslavimo hkrati kot slovenski in kot evropski”, “da vsi skupaj pokažemo domu in svetu, da znamo živeti skupaj, pa naj gradimo naše domove in svetove s črnim borom ali z besedo.”

Potem ko so se spomnili na pred desetimi leti preminulega Alda Clodiga, ki je za sabo pustil bogato kulturno dediščino, je v imenu slovenskih organizacij videmske pokrajine stopila pred mikrofon Anita Bergnach. Dan emigranta priklicuje v spomin tiste, ki so iz različnih razlogov morali zapustiti rodno zemljo in oditi v svetu; zato se je vprašala, kaj nam danes pomeni domovina in kakšna čustva vzbuja v nas. V raznih jezikih narodov beseda “domovina” zveni drugače, “a vsi jo dojemamo na isti način. Ne moremo živeti brez domovine. Obstajati mora, pa čeprav le v domišljiji. Hrepeneti moramo po njej, da duhovno preživimo. V tej besedi se skriva nekaj neumrljivega, večnega in svetega, kot tudi v besedah mati in materni jezik. Te nedotakljive vrednote zapolnijo človekovo notranjo praznino na nahranijo dušo. Ko bomo te velike resnice ponotranjili, bomo spoznali, da so razdrobljenost, postavljanje mej in zapiranje vase škodljivi in vodijo v razpad vsake narodne skupnosti.” Nihče ni izbral domovine, maternega jezika in kulturne dediščine, “vse to je Božji dar, zato moramo te vrednote sprejeti, jih ceniti, paziti, da jih kdo ne oskruni, in jih ohraniti kot duhovno bogastvo za bodoče rodove.” Ne smemo pozabiti na preteklost, na to, kaj smo se iz nje naučili, “to je prvi pogoj, da bomo znali odpuščati in sprejemati tudi to, česar ne pričakujemo”. Odpuščanje pa je pogoj za notranjo ozdravitev in duhovno zorenje. V dušnem miru, ki se odraža v medčloveških odnosih, “je veličina slehernega posameznika, sleherne skupnosti in slehernega naroda”. Anita Bergnach je tudi orisala uspehe, težave in pričakovanja rojakov iz videmske pokrajine. Poudarila je rabo slovenske besede v javnosti, tudi v cerkvah. “Dejstvo je, da se je slovenska beseda, slovenska duša naših ljudi ohranila skozi težke čase po zaslugi slovenskih duhovnikov.” Od znamenitih čedermacev sta danes ostala le še msgr. Marino Qualizza in g. Božo Zuanella, ki bosta junija 2025 obhajala biserno mašo: “Prav bi bilo, da se jima primerno zahvalimo in oddolžimo za ves njun trud in prizadevanje.” Zaskrbljujoče je vprašanje verske oskrbe naših ljudi v slovenskem jeziku, je še dejala govornica. Novi videmski nadškof msgr. Riccardo Lamba je v nedavnem intervjuju za Dom povedal, da si želi, da se med bogoslužjem govori v domačih jezikih; če ni na razpolago slovenskih duhovnikov, je še dejal nadškof, je treba, da se prihodnji duhovniki v semenišču naučijo tudi slovenščine. “Upanje je, da se te napovedi uresničijo.” Tudi verouk v slovenščini je dragocena priložnost za otroke. Kar se tiče šolstva, so v letu 2024 upravičeno ponosno obeležili 40-letnico dvojezične šole: “Gre za najuspešnejši projekt, ki ga je naša skupnost izpeljala po drugi svetovni vojni in predstavlja pravo prelomnico v zgodovini Beneških Slovencev”. Šolanje v materinščini je namreč “nosilni steber naše skupnosti”. Zato se veselijo tudi izjemnega uspeha večjezičnega pouka v Kanalski dolini. K temu modelu se nagibajo tudi v Terskih dolinah. “Da zanimanje za slovenski jezik in kulturo pri novih generacijah raste, je dejstvo. A dejstvo je tudi, da se nadaljuje demografska zima. Huda je vsepovsod, a še posebej kaže zobe v naših krajih.” Emigracija je po drugi vojni izpraznila vasi, trend se nadaljuje do današnjih dni. “Treba je vzpodbuditi razvoj tudi za ohranjanje slovenske identitete. Brez ljudi ne bo niti slovenskega jezika niti kulture.” Sodelovanje s Slovenijo je za Benečijo, Rezijo in Kanalsko dolino “življenjskega pomena”. Najboljša rešitev bi menda bila ustanovitev Evropskega združenja za teritorialno sodelovanje po vzorcu EZTS na Goriškem. Na koncu je Anita Bergnach poudarila nujo, “da na prehojeno pot gledamo s ponosom, da nam bodo doseženi rezultati v spodbudo in da nas bodo bodrili v premagovanju navidezno nepremagljivih ovir, ki v resnici niso ovire, ampak priložnosti, da dokažemo sebi in drugim svojo trdoživost, vztrajnost in pripravljenost na nove podvige.”

Bogat kulturni program letošnje prireditve so poleg Mladinskega pevskega zbora dvojezične šole Pavla Petričiča, ki ga je na klaviature spremljal David Tomazetič, oblikovali še skupina GUSHI s pesmijo Mi an samuo mi, ki je zmagala na lanskem Sejmu beneške pesmi, ter mladi Erika Floreancig, Daniele Baldin, Giada Dugaro in Emanuel Korenfeld, ki so zrecitirali recitacijo poezije Brez maternega jezika Andreine Trusgnach. Dan emigranta je tudi tokrat sklenila gledališka predstava Beneškega gledališča, tokrat je bila na sporedu Oštarica, ki jo je zrežiral Gregor Geč.