“Biti moram prosojna, da lahko pride Gospod skozi mene do drugih”

“Vsem sem postal vse. Vsem sem postala vse” – besede iz prvega Pavlovega pisma Korinčanom s. Andreja Godnič sprejme in ima za svoje. Res je ta slovenska redovnica iz reda uršulink dala veliko sebe in mnogim tudi postala vse; o svojem življenju v misijonih je marsikaj povedala na zadnjem Srečanju pod lipami, ki je bilo v KCLB v sredo, 30. oktobra. Z gostjo se je o Jezusovem klicu in njenem požrtvovalnem delu med najbolj potrebnimi pogovarjala Ani Saksida.

Andreja Godnič je po rodu iz Komna, svojo redovniško pot je začela v devetdesetih letih, leta 1998 je imela večne zaobljube in kmalu začutila klic za misijonsko delo. V sebi je čutila, da ji v redovništvu nekaj manjka, ni pa takoj vedela, kaj. Ni spoznala, da ima v sebi misijonski klic, le počasi, v Božji besedi je spoznala, da jo Gospod kliče v to poslanstvo. Italijanski jezik se je učila pri uršulinkah v Gorici, v misijone je šla leta 2008. V pogovoru je med drugim predstavila svoj redovniški in misijonski poklic. Kot je poudarila, gre za dva povsem različna klica, zato je zelo pomembno, da jih človek prepozna in razločuje.

Desetletje je preživela v Peruju, nato pa še pet let v Venezueli, kjer je služila v lokalnih skupnostih, predvsem med najrevnejšimi prebivalci, svoj misijon pa dojema kot način, da z ljudmi deli evangeljsko sporočilo skozi konkretne človeške geste bližine in pomoči. “Živela sem z vasjo, doživljala vse, kar je vas doživljala – tedaj je bilo zaradi trdote življenja Jezusu najlažje me preizkušati,” je razložila s. Andreja. V Peruju ni bilo župnikov, sestre so same vodile župnijo, hodile so po hribih do vsake vaške skupnosti. S. Andreja je v šolah pripravljala otroke na sprejem svetih zakramentov, učila pa jih je tudi angleščino, igrati kitaro, voziti avto, “vse, kar jim lahko pomaga, da zaupajo, da zmorejo”. “Kar Jezus uči, uči iz življenja, to ni nekaj abstraktnega,” je poudarila in priznala, da jo je bilo včasih sram, ko se je zavedala, da je preveč “filozofirala” v pogovoru z domačini, ki živijo z zemljo in Gospoda iz dna duše prosijo za konkretno pomoč v življenjskih težavah. Dejala je, da so vseeno tamkajšnji ljudje zelo mistični, občutljivi za transcendenco, za presežnost in navzočnost Boga, tako da so večkrat oni njo evangelizirali. “Biti moram čim bolj prosojna, da lahko pride Gospod skozi mene do drugih, da lahko Sveti Duh z enim pogledom, poslušanjem, bližino naredi več kot jaz s svojo teorijo.”

S pomočjo fotografij je gostja navzočim navdušeno predstavila svoje življenje v misijonih, kjer je bila presrečna, saj se je tudi sama poglabljala v svojo vero in našla moč v duhovni povezanosti. Svojo duhovnost vsak dan izraža skozi radost, ustvarjalnost in zaupanje v Božje vodenje. V teh skupnostih je poleg evangelizacije pogosto zagotavljala tudi osnovno humanitarno pomoč, kot sta hrana in pomoč družinam.

S. Andreja je med drugim predstavila razlike med delom v Peruju in Venezueli. Pri svojem delu se je soočala s številnimi izzivi, vključno s pomanjkanjem osnovnih virov. V Peruju je večkrat doživljala pomanjkanje vode, tam so bile podgane in podobno, a to se z Venezuelo ne da primerjati – “tam je lakota, ki fizično boli. Boli, ko mati otroku, ki je lačen, nima česa dati.” Povedala je tudi, da je v Peruju sodelovala z lokalno oblastjo in ni bilo težav, v Venezueli je bilo povsem drugače. Zaradi težkih političnih in socialnih razmer je njeno delo zahtevalo še večjo previdnost, živela je zavarovana na svojem domu, zunaj pa se je premikala z varnostniki, “tam so mižerija, lakota in diktatura, treba je biti zelo pazljiv, saj je dobesedno življenjsko nevarno.”

Po petnajstih letih misijona je sestra Andreja trenutno v Sloveniji. Sproščeno, neverjetno odprto rada spregovori o svojih izkušnjah, o predsodkih, ki jih je morala preseči, o ljubezni do Boga. Z ostrim, objektivnim pogledom zna analizirati tudi aktualna dogajanja v Sloveniji in na svetovni geopolitični šahovnici. “Vsem sem postala vse,” pravi sestra, ki v sebi čuti veselje, žalost, trpljenje drugega, samo zato, ker je Jezus ob njej. Objela je Njegovo voljo in On skozi njo dela, pomaga bogatim in revnim skupaj. “Gospod je neverjetno milostljiv in dober, ker me je vzel za svoje orodje.”