Velika začetnica na začetku povedi
Jezikovnica (189)
“Le začniva pri Homeri,” si za uvod današnje Jezikovnice izposojam začetne verze Prešernove Glose. Pa ne bom nadaljevala s Homerjem, sploh ne. Se bom pa v nadaljevanju posvetila temi, ki je za (šolski) pravopis tako temeljna, kot je Homer za evropsko književnost, namreč velika začetnica – zdi se mi, da je za september, ki je prvi šolski mesec, ta tema še kako primerna.
Če sem v prejšnji Jezikovnici pisala o začetku šole, se tudi tokrat navezujem nanjo, torej bom danes nekaj besed namenila tistemu osnovnemu, česar se vsi učenci naučijo med opismenjevanjem, in sicer: da se poved (ali stavek, kot pač želite ali ste bolj navajeni) začne z veliko začetnico. Marsikateri bralec ali bralka bosta zmajala z glavo, češ, saj o tem pa ja že vrabci na strehi čivkajo, to je nadvse splošno znano. Res je, to je tudi najpogostejši odgovor, ki ga prejmem, ko nadobudne študente in študentke prvih letnikov povprašam, kdaj oz. kje uporabimo veliko začetnico, in dobim strumen odgovor: na začetku povedi. To je sicer zgolj eden od odgovorov na vprašanje o veliki začetnici, ostalim se bomo posvetili kdaj drugič.
Seveda, velika začetnica stoji na začetku vsake povedi. Si predstavljate, da se povedi sredi časopisnega članka ne bi začenjale z veliko začetnico? Seveda ne, to je kristalno jasno. Drugo vprašanje pa je, kaj vse so povedi. Najbolj navajeni smo na povedi, ki se zaključijo s končnim ločilom, najpogosteje piko, pa tudi klicajem in vprašajem. Obstajajo pa tudi povedi, ki nimajo končnega ločila, pa so vseeno povedi, zato se morajo začeti z veliko začetnico. Npr. naslovi besedil so take povedi. Si predstavljate, da bi naslov časopisa ali časopisnega članka, knjige, posamezne pesmi ali poglavja romana bil pisan z malo začetnico – no, razen v modernističnih pesmih, ki so se včasih odrekle pravopisu? Seveda ne, naslovi so povedi brez končnega ločila, začeti se morajo z veliko začetnico, zaključijo pa se ne s piko, kvečjemu morda kdaj z vprašajem, klicajem ali njuno kombinacijo.
Tudi poštni naslovi so povedi brez končnega ločila, kar pomeni, da moramo besedo ali besedno zvezo pred imenom in priimkom naslovnika zapisati z veliko začetnico: Spoštovani gospod Janez Novak, Spoštovana gospa direktorica Ana Novak, to velja tudi za okrajšave, ki se na začetku povedi pišejo z veliko: Mag. Ana Novak, Prof. dr. Ana Novak. Enako velja za javne napise, npr. na vratih: Izr. prof. dr. Janez Novak, Oddelek za slovenistiko, Kabinet za naravoslovje, Velika dvorana, Mali oder itd. Pa ne le za napise na vratih, temveč za vse javne napise kjerkoli: Kaditi prepovedano, Pozor, hud pes, Pridem takoj, Otroci na cesti.
Kaj vse pa je še lahko poved brez končnega ločila? Tudi podpis. Z veliko začetnico nimamo težav, če zapišemo samo svoje ime in priimek, npr. Janez Novak. Kadar pa moramo v formalnih besedilih zapisati še kakšen naziv ali dva ali tudi kakšno drugo besedo pred imenom, se moramo zavedati, da je podpis poved brez končnega ločila, torej ga moramo začeti z veliko začetnico: Direktor Andrej Novak, Urednica zbornika Marija Novak, Vaša profesorica Ana Novak. To velja tudi za privzete podpise v nogi e-naslova, kjer si ponavadi v stolpcu sledijo ime in priimek in navedba ustanove. Če je pred imenom še kakšen naziv, mora biti z veliko.
Tudi končni pozdrav začnemo z veliko začetnico (najpogosteje je to besedna zveza Lep pozdrav), končno ločilo pri njem pa ni zavezujoče; lahko je, najpogosteje pa ga ni, to priporočajo tudi veljavna Pravila Slovenskega pravopisa 2001.
Doc. dr. Vladka Tucovič Sturman je visokošolska učiteljica na Pedagoški fakulteti in Oddelku za slovenistiko Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem (Koper). Jezikovna vprašanja, o katerih bi radi brali v Jezikovnici, ji lahko pošljete na e-naslov: vladka.tucovic@fhs.upr.si ali na uredništvo Novega glasu.
