Stoletne murve žive priče neke dobe

Solkansko polje ohranja zgodovinski spomin

Bog ve, če se številni sprehajalci, pohodniki ali bolj ali manj drveče razpoloženi kolesarji, ki se v prostem času odpravljajo na severni del našega obsoškega mesta, da bi se naužili sonca in miru, ki ga je sicer, še posebno ob sobotah in nedeljah, zmeraj manj tudi tod, kdaj ozrejo okoli sebe, da bi občudovali ta preostali košček narave med Gorico in Solkanom. Tu med vinogradi in njivami, na katerih v glavnem raste rdeč radič, poimenovan “goriška roža”, ki jo domači gostinci, pa tudi njihovi gostje zelo cenijo, in med oljčnimi gaji, ki so pridobitev zadnjih let, rastejo ob kolovozih in stezah in žal tudi zapuščenih njivah stoletne murve, tudi kot “mejniki” – “stražarji” med lastninami. Tem murvam lastniki pogosto tako neusmiljeno sekajo veje, ki silijo visoko v nebo, da se zdi, kot da bi človeku odsekali roke. Njihova čokata, grčava debla že krepko najeda zob časa, tako da pri nekaterih zevajo bolj ali manj velike luknje. Z nekaterimi se je narava prav duhovito poigrala. Tako slikovito jih je skrivenčila, da ob pazljivem opazovanju in z malce domišljije v njih vidimo obrise npr. velike sove, grbo, obraz … Kljub vsem tem nevšečnostim in pohabljanju vztrajajo in vsako leto znova in znova poganjajo veje, na katerih, če je dobra letina, zrasejo drobne  sladke murvice, ki so v mojih spominih iz otroških dni najslajši sadež, kar sem jih kdaj okusila. V 60. letih prejšnjega stoletja je bilo teh murv veliko več. Drevesa so imela krasne krošnje; veje so segale do tal in nudile prijetno senco kmetom, ki so delali na poljih. Pod njimi so se okrepčali in odpočili. Za nas otroke so bile murvice edini sadež, ki smo ga lahko nabirali – drugo je bilo vse strogo prepovedano! Po sedmi Božji zapovedi Ne kradi! -, saj so bili ti drobni beli ali rožnati, pa tudi temno rdeči sadeži na kratkem zelenem peceljčku nekako last vseh in so šli v slast otrokom in odraslim. Zdaj na Solkanskem polju baje raste le še kakih petdeset dreves bele murve z latinskim imenom Morus alba. V času “rajne Avstrije”, bi rekla naša nona Jožefa, so bile murve zelo čislane in ščitili so jih zakoni avstro-ogrskega cesarstva, ker so pač njihovi lepi zeleni listi bili hrana za dragocene sviloprejke. Gorica je bila takrat poznana po svilogojstvu. L. 1869 so celo odprli eksperimentalni inštitut, da bi preučevali gojenje sviloprejk. L. 1870 je bil prav v Gorici prvi mednarodni kongres o gojenju sviloprejke. Delovanje inštituta se je končalo ob izbruhu prve svetovne vojne, a še po njej so prebivalci Solkanskega polja – tudi naši nonoti – gojili sviloprejke, saj je to prinašalo nekaj zaslužka k zelo skromnim dohodkom.

Zadnja leta so se nekateri v Gorici spet zavzeli za to, da bi zaščitili te murve in morda posadili še nekaj novih, da bi tako na Solkanskem polju, na katerem so nekdaj rasla raznovrstna sadna drevesa, katerih sadeže so okušali na samem Dunaju, spet ovrednotili značilne rastline s tega konca.

Koliko drobnih zanimivosti, povezanih z zgodovinskimi dejstvi lahko razkriva pozorno sprehajalčevo oko na tem malem koščku zemlje, na katerem so nekdaj prebivale le slovenske družine in so polja nad soškim bregom obdelovali v glavnem Solkanci.

Čeprav so jutra in večeri mrzli (po vrtovih sicer soncu že nastavljajo svoje bele, rumene in vijoličaste glavice zvončki, trobentice in vijolice, cvetke, znanilke pomladi), je v tem  predelu Gorice, v ulici Brigata Etna – ah ta nesrečna imena, ki nas sredi narave v mislih vodijo spet in spet v vojaški svet in vojno obdobje! – zacvetela marelica. Njeni cvetovi so belo rožnati. Žal, zaman čakajo na oprašitev, saj čebelic in drugih žuželk ni še na spregled, pravzaprav jih je zmeraj manj, tudi zaradi vseh raznih škropiv, ki jih uporabljajo za zatiranje bolezni in škodljivcev v vinogradih. Trte prevladujejo tudi tu, kjer so se včasih na obširnih njivah pozibavali zlata pšenica, rž in ječmen in se je bohotno razraščala koruza ter so rasli krompir, grah, fižol, bučke, kumarice, paradižniki, nepogrešljivi “rus regut ”…