R kot REVOLUCIJA 3
Ko se je rojevala ta četrta revolucija, ki v resnici še vedno traja, so strukturalistični tokovi želeli doseči plemensko vrsto življenja ali tribalizem, saj naj bi v takšni družbi dosegli višek svobode, pa tudi kolektivizem bi vsi sprejemali. To je seveda iluzija, saj kolektivizem nazadnje vselej požre svobodo. V takšnem kolektivizmu, kakršnega so si avtorji predstavljali, “bi se posamezne osebe s svojo inteligenco, voljo in občutljivostjo, pravzaprav s svojimi načini bivanja, ki so značilni in med seboj različni, zlile in se raztopile v kolektivno osebnost plemena, ki rojeva neko vrsto mišljenja, volje in bivanja, ki je skupno za celo množico”. To mora seveda iti “prek izumiranja starih modelov mišljenja…, ki jih postopoma nadomeščajo načini mišljenja, odločanja in čutenja, ki so vse bolj kolektivni”. Kako naj bi se to zgodilo? “V plemenih je povezanost med člani zagotovljena predvsem s skupnim mišljenjem in čutenjem, od koder izvirajo skupne navade in enotna volja. V njih individualni razum v bistvu ostane omejen na praktično nič oz. na najprvotnejše in najbolj osnovne vzgibe, ki jih njegovo stanje atrofije (brezobličnosti, op A. V.) dopušča”. De Oliveira omenja delo enega od temeljnih mislecev tistega časa, ki je bil Claude Levi-Strauss, zlasti njegovo delo “Divja miselnost”, saj pri ljudeh pride in je prišlo ravno do te divje miselnosti, kjer človek pravzaprav ne razmišlja, temveč je osredotočen le na konkretno. Seveda imamo potem razne vrače, ki zadevo vzdržujejo, namreč to življenje, ki je po besedah brazilskega misleca pravilno označeno kot “kolektivno psihično življenje”, to pa počnejo prek pravih “totemskih kultov, polnih “sporočil”, ki so sicer zmedena, toda “bogata” s kratkotrajnimi plameni, če ne celo “prebliski”… S pridobivanjem teh “bogastev” pa naj bi človek nadomestil brezobličnost razuma. (…)
Cel zapis v tiskani izdaji
Andrej Vončina
Preberi tudi
