Cerkveni zbor je vas, so korenine, je simbol skupnosti
V zgodovini Zveze cerkvenih pevskih zborov iz Trsta, ki je stopila v 55. leto obstoja in delovanja, se je začelo novo poglavje. Predsedniško vlogo je prevzela Rossana Paliaga, muzikologinja in publicistka, tudi naša cenjena sodelavka, sploh pa vsestranska in široko razgledana kulturna delavka na Tržaškem.
Znana si po tem, da si svojega življenja ne predstavljaš brez kulture. Nam lahko kaj poveš o sebi, o svojih številnih zanimanjih in interesih, pa tudi o mnogih zadolžitvah na različnih področjih?
Srečo imam, da se lahko ukvarjam izključno z dejavnostmi, ki me navdušujejo. Zato ne razlikujem med delom in prostim časom, saj bi v prostem času (ki ga nimam, saj sem svoje dneve natrpala z vsemi možnimi zadolžitvami) najraje delala ravno to, kar počnem v službi. Ko delaš z ljubeznijo, se vložena energija vrača, da lahko lažje sprejemaš tudi nemogoče delovne urnike.
Delam res veliko stvari, vse pa se vrti okrog pisanja o glasbi ali gledališču. Slovensko stalno gledališče, Primorski dnevnik, Glasbena matica, slovenski oddelek italijanske radiotelevizije RAI so glavna poglavja moje poklicne zgodbe, na tej osnovi pa se je razvila veliko bolj razvejena dejavnost, ki se je od zamejskega širila še na slovensko, italijansko in mednarodno okolje, saj aktivno sodelujem pri mnogih časnikih in revijah na evropskem nivoju, kar pomeni tudi, da veliko potujem. Potovanja so del moje poklicne identitete, saj so bistvena formativna izkušnja zaradi novih izkušenj, stikov, spoznanj. Težko razumeš sebe in določiš pomen svojih malih in velikih dosežkov, če ne poznaš drugih.
Klavir in solopetje sem študirala z namenom, da bi lahko postala čim boljša muzikologinja in kritičarka. Ta je bila od nekdaj moja želja, zato nisem nikoli imela dvomov niti o svoji študijski poti, ki sem jo po univerzi nadaljevala še na šoli državnega arhiva, saj sem takrat sprejela naročilo ZCPZ za zelo zahtevno nalogo katalogiziranja vseh notnih arhivov na korih tržaške škofije, kjer pojejo slovenski zbori. Kot novinarka in predavateljica pa se najraje ukvarjam z operno glasbo, ki je postala tudi moje specifično področje.
Zborovstvo je zame posebno in zelo pomembno poglavje, s katerim se ukvarjam zelo aktivno, z različnimi funkcijami. Lani sem na primer postala glavna urednica italijanske državne revije zborovske glasbe in sem sploh zelo angažirana pri dejavnostih deželnega zborovskega združenja in državne zborovske federacije. Zaradi večjezičnosti in predvsem zaradi neposrednega poznanja italijanskega in slovenskega zborovskega okolja sem pogosto posrednica za sodelovanja, izmenjave, skupne projekte in zborovske festivale. Redno sodelujem z zborovsko revijo Naši zbori Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti, sodelovala sem tudi s francosko zborovsko revijo in z evropsko revijo ECA (European Choral Association), kjer sem bila v uredniškem odboru. Mislim, da lahko verjamem v združeno Evropo predvsem po zaslugi zborov, saj ni lažjega načina za navezovanje stikov onkraj nekdanjih meja kot deliti skupno ljubezen do zelo “družabne” umetnosti, ki v hipu izniči vsako razdaljo.
S kakšnimi občutki si sprejela vodenje ZCPZ Trst?
Dobro sem premislila, preden sem sprejela to odgovornost, zaradi odnosa, ki ga imam do zgodovine, dediščine in delovanja Zveze cerkvenih pevskih zborov, pri kateri sem odbornica skoraj dvajset let. Prepričali so me in nagovorili hvaležnost, spoštovanje in zaupanje. Ko sem še zelo mlada vstopila v izvršni odbor, so me člani in takratni predsednik, prof. Zorko Harej, sprejeli kot enakovredno sodelavko, ne glede na mojo skromno izkušnjo. Morda bo to zvenelo smešno, pri tisti starosti pa si nisem še predstavljala, da se lahko pogovorim s profesorjem in vsekakor z bolj izkušeno, odraslo osebo, na tako sproščen način. Občutek hvaležnosti do posluha in zelo resnega, spoštljivega upoštevanja besed in predlogov, ki sem jih prinašala, me spremlja še danes. Prof. Harej je bil kultiviran, plemenit človek z visoko etično držo, njegovi sodelavci pa osebe z različnimi kulturnimi profili, ki jih je družil zelo stvaren pristop do dela. Na sejah nismo nikoli zapravljali časa s praznimi besedami. Vsi so obvladali zborovsko (in tudi literarno) snov, pri organizaciji in vodenju velikih glasbenih dogodkov so bili vedno zelo učinkoviti. Zato sem zlahka vzljubila to delovno skupino in se s ponosom vključila vanjo in sem kljub vedno številnejšim delovnim obveznostim skušala ostati aktivna članica ZCPZ tudi kasneje, ko je vajeti prevzel Marko Tavčar. On je bil na tej poti moj “mentor” že veliko prej, saj je poskrbel, da sem sploh pristopila k tej organizaciji. Ob hvaležnosti čutim tudi globoko spoštovanje do delovanja zborov, saj sem v tem ljubiteljskem glasbenem okolju od otroštva in se zelo trudim, da bi bila zborom s pridobljeno izkušnjo v oporo. Moj tretji temelj je zaupanje v sodelovanje in podporo uigrane ekipe ZCPZ, ki odlično obvlada svoj posel.
Kaj ti pomeni ZCPZ Trst in kako gledaš na njeno dosedanjo pot?
Zveza je organizacija, ki se od ustanovitve specifično ukvarja z zborovskim petjem, zato tudi lažje razume zahteve in potrebe zborov. Ni naključje, da so bile njene prireditve velikokrat pionirskega pomena, so odprle nove poti, ustvarile dragoceno dediščino, so postale temelj dolgoletnih tradicij. Mislim na primer na božični koncert, na množično revijo otroških in mladinskih zborov, na kompozicijske natečaje, notne publikacije, glasbene projekte s priznanimi umetniki, najrazličnejše tečaje za pevce, organiste, tudi pritrkovalce. Danes so tovrstni dogodki del našega zborovskega vsakdana, ko jih je Zveza prvič priredila, pa so v večini primerov predstavljali absolutno novost.
Dobro razumem pomen in vlogo tovrstnih dosežkov, zato mi Zveza veliko pomeni zaradi jasne usmeritve premišljenega snovanja. Hkrati delim vrednote, ki sem jih spoznala in v vseh teh letih vedno prepoznala v članih odbora. Te vrednote prelivamo v odnos do pevcev in do njihovega hvalevrednega poslanstva.
Koliko zborov sploh združuje ta zveza?
Trenutno jih je 38.
Katero je poslanstvo zveze in katere so njene glavne naloge?
Zveza mora skrbeti za vrednotenje cerkvenega petja, zato ponuja pevcem in organistom možnosti izpopolnjevanja in nastopanja. Sakralna glasba je naš predmet na 360 stopinj, od širitve literature do organizacije koncertov.
Nam lahko kaj poveš o revijah, seminarjih, tečajih in drugih oblikah delovanja?
Naši glavni zborovski reviji sta Pesem mladih in Pesem jeseni: prva je posvečena mladim, druga odraslim pevcem. Zrelim glasovom namenjamo tudi dve dekanijski reviji. Novejše pa je čezmejno srečanje mladinskih skupin. Spadamo tudi med soorganizatorje revije Primorska poje. Prijetna in koristna tradicija je naš poletni seminar za pevce, zborovodje in organiste, med letom pa prirejamo tudi druge tečaje. Dejavni smo tudi na založniškem področju. V kratkem bo na primer izšla dopolnjena izdaja Vrabčevih priredb Ljudskih nabožnih, ki jih je ZCPZ pod Harejevim vodstvom v ciklostilirani obliki izdala na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Publikacijo je pregledal in uredil naš dolgoletni sodelavec in zborovodja Janko Ban. (…)
Cel zapis v tiskani izdaji
Piše Danijel Devetak: POGOVOR / Rossana Paliaga
