Na bovškem polju križ stoji
Ohranjena duhovna in snovna dediščina sestavlja trdne korenine rodovom, ki prihajajo.
Vlasta Terezija Komac je v samozaložbi izdala svojo četrto knjigo pod naslovom Na bovškem polju križ stoji, ki se prav tako nanaša na njeno zbrano etnografsko gradivo. V publikaciji so predstavljene cerkve, kapelice in znamenja, ki so v bovški občini obstajali nekoč, skupaj s še danes ohranjenimi. Nedvomno tudi ta podatek še posebej potrjuje slovensko religiozno-kulturno prisotnost značilnih, na gosto posejanih cerkvic, kapelic in znamenj na s Slovenci poseljenem ozemlju, pa bodisi, da je tam domača slovenska beseda živa ali pa tudi ne več.
Predstavitev knjige sta 2. septembra v cerkvi Device Marije v Bovcu organizirali društvi ARS Bovec in Zgodovinska sekcija Bovec. Vlasta Terezija Komac je knjigo posvetila svojim soškim prednikom, s staro molitvico k njihovemu zavetniku: “Sveti Jožef, / ti božji krmar, / družinam še našim / bodi gospodar. / Reši nas bede, / morečih skrbi, / svetlo veselje / nam v srcu prižgi”!
Najbrž je zanimanje za kulturno dediščino vzbudil v avtorici že oče, sama pa je začela beležiti in zbirati vse, kar je slišala od starejših ljudi, že desetletje pred upokojitvijo. Njeno veselje in zbirateljska strast sta rasla z zavedanjem, da z ohranjanjem počne nekaj koristnega, saj z umiranjem informatorjev izginja v pozabo osebno spominjanje in doživljanje lokalne zgodovine odhajajoče generacije – zlasti nesnovna kulturna dediščina – tako rekoč, domoznanska pripoved iz prve roke.
V prejšnjih treh knjigah je opisala folklorna besedila, zlasti šaljive pesmi, zbadljivke ipd., folklorne pripovedi z Bovškega, kjer je uporabila največ tistega gradiva, ki so ga zbrali učenci OŠ Bovec. Na vse bolj poglobljeno pa začenja prehajati z obsežno monografijo Zakladnica bovške preteklosti. V njej, na podlagi pričevanj, predstavi šege in navade, povezane s cerkvenim in letnim koledarskim ciklusom, ter obrti, ki so nekoč dajale kruh ljudem na Bovškem.
V vmesnem času med izdajami posameznih knjig pa je ožji krog sorodnikov in prijateljev razveselila in zlasti mlajše – posebno svoje vnuke – izobraževala kar z vzgojno dragocenimi doma natisnjenimi brošurami, kot so Soča voda je šumela: kronika rodbine Možinc, Bovški ljudski verski običaji (dragoceno gradivo ob 800-letnici bovške župnije!); brošura Moj oče, Družina Rnejc, V vednost in zabavo … Zdaj zbira gradivo o starih bovških vodnjakih, koritih – “kaštah” in zgodbah, ki so se pletle ob njih.
Ravno pripovedi so ostale rešene, čeprav je mnogo znamenj, o katerih govorijo zapisi v knjigi, že zdavnaj propadlo in skoraj ni več niti tistih 62 ljudi, ki so vse to povedano predali naprej, da ni nepopravljivo izginilo v pozabo.
Med predstavitvijo je na citre zaigrala Janka Frančeškin, za pogostitev pa so poskrbele članice društva ARS Bovec. (…)
Cel zapis v tiskani izdaji
MM
Preberi tudi
