Zlatomašnik Ivo Milkavc
Letos praznuje zlato mašo gospod Ivo Miklavc, duhovnik, ki je lahko vsem za zgled in kateremu smo Slovenci v naših krajih še posebno hvaležni za vse njegovo nesebično delovanje.
Opisati življenje in vse to, kar je tak velik človek storil, ni lahko, saj se v svoji ponižnosti ni nikoli izpostavljal ali hvalil vsega svojega opravljenega dela bodisi na duhovnem kot na vseh ostalih področjih.
Gospod Ivo Miklavc se je rodil 27. oktobra 1938 v Lovrencu na Pohorju, na Štajerskem. Oče, zdaj že pokojni Roman Miklavc, je bil kamnosek in je z ženo Kristino Fišinger ustvaril številno družino, saj se jima je rodilo pet otrok. Ivo je po svojih močeh pomagal doma, osnovno šolo je dokončal v domačem kraju, šolanje pa je nato nadaljeval na gimnaziji na Reki. Semenišče pa so na Reki zaprli (tam je bil Ivo Miklavc v noviciatu za salezijansko družbo), tako da je šolanje nadaljeval na Zadru. Po maturi je na Rakovniku v Ljubljani doštudiral na teološki fakulteti. V duhovnika je bil posvečen 29. junija 1967 in je pel novo mašo v Ribnici na Pohorju 2. julija istega leta. Že prvega oktobra 1967 so ga poslali za župnika na Primorsko, v župnijo Svete Bride. Ta je bila tedaj še mlada matična župnija, saj je nastala 1. februarja 1965, kasneje je nastala župnija Ankaran. Župnijo je gospod Ivo Miklavc vodil nepretrgoma celih 34 let, medtem je tam opravil ogromno dobrega. Najbolj odmevno in pomembno je, da župnija Ankaran sploh ni imela lastne cerkve, g. Miklavc si je pa kaj kmalu ustvaril vizijo ankaranske župnije z lastnim hramom oz. lastno cerkvijo. S svojo pohorsko trmo, neomajnim zaupanjem v Božjo previdnost, neustrašnim značajem in veliko volje do dela je župnik trkal na vsa vrata in vsako priložnost je izkoristil, da bi lahko postavil cerkveno stavbo. Leta 1970 je komisija za verska vprašanja pristala na gradnjo nove cerkve (iz turističnih razlogov). Treba je bilo pridobiti sredstva in tudi prepričati najrazličnejše ljudi o potrebi take gradnje, kar je bilo v tedanji Jugoslaviji vse prej kot enostavna zadeva. Po odkupu primerne lokacije so 20. marca 1983 blagoslovili temeljni kamen, maja istega leta je cerkev že dobila streho. Dela so se hitro nadaljevala, julija 1984 je bila izdana odločba o tehničnem prevzemu, novembra istega leta pa je nova cerkvena stavba že pridobila uporabno dovoljenje. Po dvajsetih mesecih trdega dela, ogromnega časa in energij je bila cerkev v Ankaranu posvečena sv. Miklavžu (sv. Nikolaju) 2. decembra 1984. Medtem pa je gospod Ivo vsekakor skrbel za vse svoje župljane in še posebno za mladino, saj je ustanavljal najrazličnejše skupine in še zlasti skavte. V nekdanji Jugoslaviji je bila skavtska organizacija prepovedana (saj so jo ukinili in si izmislili taborniško organizacijo, ki naj bi imela podobne cilje pri vzgoji mladine…), gospod Miklavc pa je vedno cenil Baden Powellova načela (še posebno to, da je moral vsak skavt biti zvest Bogu in domovini). Zdelo se mu je pomembno, da bi imela mladina priložnost, da bi se organizirano vzgajala v skavtskem duhu. Tako je stopil v stik s člani Slovenske zamejske skavtske organizacije iz Trsta in v osemdesetih letih prejšnjega stoletja so na tržaškem jurjevanju v popolni tajnosti obljubili prvi roverji in popotnice v Sloveniji. V župniji Ankaran so nastajali zametki skavtske organizacije, ki se je po osamosvojitvi Slovenije lahko končno spet uradno ustanovila… Miklavčeva skrb pa so bili tudi posamezniki, bodisi mladina kot starejši župljani, nikomur ni nikoli odrekel priložnosti za spoved ali sproščenega pogovora o duhovnih stvareh. (…)
Cel zapis v tiskani izdaji
MAP
Jubilant je praznoval v TrebčahPreberi tudi
