Šmarnice zasebno
Pogled laika proti oltarju je včasih malce drugačen od tistega z one strani, ki gleda proti cerkvenim klopem. Pogovor o tem pa včasih rodi kaj zanimivega.
S soprogo sva si vsako leto želela otroke voziti k šmarnicam, česar nama praktično nikoli v petnajstih letih ni uspelo. Vzrokov je bilo veliko: sedem kilometrov vožnje od Manžana do Kopra, polna in plačljiva parkirišča, pozna ura glede na družinski urnik.
V najinem otroštvu teh problemov ni bilo: k šmarnicam smo hodili peš, ker smo živeli tako blizu cerkve. Vsako leto se spominjava najinih šmarnic in zato nama je žal, da najini otroci tega niso doživeli. Nepozabni so bili obšmarnični rožni venci na terasah vipavskega malega semenišča, ko smo molili ravno v času paletno barvitih sončnih zatonov.
Kar dolgo je trajalo, da sva z ženo našla rešitev za šmarnice. Na našem vrtu sredi stare vasi, v kateri je kar precej veroučencev, sva sklenila narediti nekakšne “zasebne” šmarnice. Župnik Primož Krečič je to takoj sprejel. Uro smo postavili 30 minut pred mašo, da še vedno omogočimo obisk večerne maše.
Po zgledu papeževega srečanja z mladimi v Postojni sva se odločila, da bo program povsem prilagojen otrokom. Če pride kdo od odraslih, to mora sprejeti. Zato sva že na začetku ustavila pobudo gospe, ki je želela šmarnicam in litanijam dodati večerne avemarije. Za otroke, ki doma redko molijo, so namreč že litanije velikokrat predolge. Zato sva raje pobožnosti dodala tri pesmi ob kitari. Otroci so bili nad petjem najbolj navdušeni, bolj kot nad litanijami in šmarničnim branjem. Imeli smo šest različnih pesmi, natisnjenih tudi na listih. Izbrala sva bolj dinamične (Poletel bom) ali take, ki se pojejo v dveh zborih (Prihajam k tebi). Samo en dan kitare ni bilo. Učinek je bil viden, zato tega za nobeno ceno nisva ponovila.
Za nakup posterja in nalepk se nisva odločila. Ne toliko zaradi cene kot zaradi tega, ker nisva videla smisla, da bi plakat do konca polepil le otrok ali dva. Če bi dajala nalepke tudi za odsotnost, pa vse skupaj nima smisla. Namesto tega sva vsakič po koncu vsakemu dala po en bonbon. Tudi tu sva, na podlagi izkušenj, vztrajala pri enem bonbonu in pri tem, da bonbonov nismo pošiljali odsotnim bratcem in sestricam. Otroci, ki imajo sicer doma gotovo na kilograme sladkarij, so po koncu šmarnic kar planili k delivcu bonbonov. Neverjetno se je zdelo. (…)
Cel zapis v tiskani izdaji
Tino Mamić
Pogled iz klopiPreberi tudi
