"Oblikovati identiteto, ki ni samozadostna!"
Pred islamskim kulturnim centrom v Ljubljani bo raslo drevo verskega sožitja, saj so ga najvišji predstavniki največjih verskih skupnosti v Sloveniji združeno posadili v torek, 23. maja. Pri sajenju drevesa so po poročanju RTV Slovenija poleg muftija sodelovali še vrhovni predstavniki katoliške, evangeličanske in srbske pravoslavne Cerkve.
Najvišji predstavniki verskih skupnosti v Sloveniji so na pobudo islamske skupnosti na gradbišču islamskega kulturnega centra posadili drevo v znak miru in prijateljstva. Kdaj bo islamski kulturni center dokončan, pa še ni znano, je še poročal spletni portal RTVSLO.
Drevo, ki so ga skupaj posadili mufti Nedžad Grabus, ljubljanski nadškof in metropolit Stanislav Zore, evangeličanski škof Geza Filo in paroh srbske pravoslavne Cerkve Rade Despotović, bo tako simboliziralo sožitje različnih ver. Grabus je ob tem dejal, da mora “našo ljubezen do Boga spremljati ljubezen do soseda”. Gre sicer za drevo ambrovec, ki zraste do 20 metrov.
Ljubljanski nadškof Zore je imel krajši nagovor: ” Spoštovani navzoči ob tem dogodku posaditve drevesa miru, v duhu sv. Frančiška Asiškega vas pozdravljam z njegovim pozdravom: Mir in dobro.
Naj vas ob tej odločnosti nagovorim z besedami papeža Frančiška, ki jih je namenil udeležencem mednarodne konference za mir v Egiptu, konec meseca aprila letos.
Tam je poslušalce povabil, naj si s prizadevanjem za pridobivanje znanja in z izobrazbo pridobivajo življenjsko modrost. Za to modrost je značilno, da je zmožna iz človeka, ki je v stiku z Bogom, ki ga presega in obdaja, zvleči najboljše ter oblikovati identiteto, ki ni samozadostna. Modrost namreč išče drugega, presega skušnjavo odrevenelosti in zaprtosti. Je odprta in v gibanju, je hkrati ponižna in raziskovalna, zna vrednotiti preteklost in jo postaviti v dialog s sedanjostjo, ne da bi se odrekla ustrezni hermenevtiki. Ta modrost pripravlja prihodnost, ki ne teži k prevladi svojega dela, ampak je usmerjena k drugemu; v sedanjosti se ne utrudi iskati priložnosti za srečanje; od preteklosti se nauči, da zlo izvira samo iz zla in nasilje samo iz nasilja. Ta modrost v središče postavlja človekovo dostojanstvo, ki je dragoceno v Božjih očeh, in etiko, ki je vredna človeka, s tem ko zavrača strah pred drugim.
Papež je tudi poudaril, da smo na področju dialoga, zlasti medverskega, vedno poklicani hoditi skupaj in to v prepričanju, da je prihodnost vseh odvisna tudi od srečanja med verstvi in kulturami. K dialogu pa lahko pripomorejo tri temeljne smernice: dolžnost do identitete, pogum za drugost in iskrenost namenov. Dolžnost do identitete, saj resničnega dialoga ne moremo zasnovati na dvoumnosti ali na žrtvovanju dobrega zato, da bi ustregli drugemu; pogum za drugost, kajti nekoga, ki je drugačen od mene, ne smemo gledati in ga obravnavati kot sovražnika, ampak ga sprejeti kot tovariša na poti; in končno še iskrenost namenov, saj dialog, v kolikor je pristen izraz človeškega, ni strategija za doseganje nekih drugotnih ciljev, ampak je pot resnice, na katero moramo stopati s potrpežljivostjo. Tako bo iz srečevanja in dialoga na koncu zraslo v sodelovanje pri reševanju nujnih vprašanj, ki nam jih postavljata sedanji čas in družba. ” (…)
Cel zapis v tiskani izdaji
Predstavniki velikih verstev na Slovenskem složno
