Letos o slovenščini v prevodih
Na slavistični kongres ne zahajam ravno vsak dan ali, bolje rečeno, vsako leto. Nisem namreč slovenist, čeprav je marsikdo o meni prepričan, da to sem (prepričani so tudi o marsičem drugem, denimo o tem, da sem redno zaposlen, pa ni res). Prvič sem se podobne prireditve udeležil jeseni 2007, ko so v velikem slogu tovrstno srečanje priredili v Trstu, in sicer v veliki dvorani Kulturnega doma na ulici Petronio. Tedaj sem bil, podobno kot še veliko drugih, ponosen na dejstvo, da se je malodane vsa slovenistična in slavistična elita iz zamejstva in matice zbrala pri nas doma.
Podobne prireditve so nato v naslednjih letih šle mimo mene, le podatki, da se še naprej dogajajo v zamejstvu (Celovec, Monošter), so me nekako oplazili. Mimo njih sem hodil vse do letos, natančneje do prvega jesenskega dne, petka, 23. septembra. Slovenisti in slavisti so se tokrat zbrali v Ljubljani, in sicer v prostorih Filozofske fakultete, v predavalnici številka 34. Že ob vstopu je bilo opaziti, da je letos udeležencev bistveno manj kot pred desetimi leti, redni obiskovalci pa so potrdili dejstvo, da je upadanje obiska stalnica vseh zadnjih let. Prisotnost pa je močno okrepil prihod slovenistov (ali bolje rečeno slovenistk) iz Italije, za katere bi bili prsti dveh rok premalo, da bi jih našteli. Po mojih ocenah so predstavljali/e skoraj četrtino vseh udeležencev, kar je za kongres vseslovenskih razsežnosti vse prej kot zanemarljivo.
Uvodni pozdravi so bili seveda protokolarnega značaja, beseda je pripadla najprej predsednici ZDSDS Andreji Žele, nato je šla prodekanu FF Martinu Germu. Najbolj prodoren od vseh uvodnih nastopov pa je bil poseg rednega prof. dr. Marka Jesenška z Univerze v Mariboru. Ta je stopil v bran statusu slovenščine na slovenskih univerzah, saj se prav v tem obdobju sprejema nov zakon o visokem šolstvu, ki bi tujim jezikom dal vse večjo veljavo. Njegovi podporniki so namreč mnenja, da je treba slovensko univerzo spraviti v sklad s časom, Jesenšek pa je dejal, da je po njegovem nepojmljivo, da slovenski profesor slovenskemu študentu na slovenski univerzi, ki se financira s slovenskim davkoplačevalskim denarjem, predava v tujem jeziku. Prisotni smo njegovim trditvam potrdili z bučnim aplavzom, vse pa je pozval, naj se po svojih močeh angažiramo, saj se utegne zgoditi, da bo zakon – če bo seveda sprejet – treba izpodbijati na Ustavnem sodišču oziroma celo na ljudskem glasovanju, torej referendumu.
Letošnji slavistični kongres je potekal pod geslom Iz jezika v jezik: slovenščina v prevodih. Na to temo so v nadaljevanju spregovorile Vanesa Matajc, Marija Zlatnar Moe in Đurđa Strsoglavec. Prva je obravnavala slovenske prevode tuje književnosti v slovenskih berilih, druga šest različic Shakespearovega Hamleta v slovenskem jeziku, tretja pa se je zaustavila na pojmu prevodne slovenščine. Tudi kasnejša debata se je vrtela okrog pojma prevodne slovenščine, to je, kako se nekateri pojmi, ki so prisotni v tujih jezikih, pojavljajo in uveljavljajo v slovenščini. Predavateljica se je namreč spraševala, ali je prevodna slovenščina dobra mati oziroma zlobna mačeha.
Volitev in občnega zbora ZDSDS se nisem udeležil, saj sam nisem član nobenega od slavističnih društev, po pripovedovanju tistih, ki so ostali v predavalnici, pa so prisotni sklenili, da bo naslednje tovrstno srečanje potekalo znova v zamejstvu, in sicer v Vidmu, člani pa so tudi potrdili vse sklepe, ki jih je izglasoval Upravni odbor društva na svojem sestanku, ki je potekal junija.
Popoldanski del letošnjega slavističnega kongresa je bil namenjen prevajalskim delavnicam, udeleženci in udeleženke so se preizkusili v prevajanju iz angleščine v slovenščino. Še najbolj slovesna pa je bila večerna prireditev v prostorih Društva slovenskih književnih prevajalcev, kjer so častni članstvi podelili dolgoletni profesorici na FF dr. Boži Krakar Vogel in koprski kulturni delavki ter prav tako dolgoletni pedagoginji Jasni Čebron. V utemeljitvah so zapisali, da gre častno članstvo nagrajenkama za življenjsko delo na področju slovenistike. Kot Primorcu mi seveda more najbolj laskati priznanje, ki ga je prejela Jasna Čebron, ki je štiri desetletja poučevala na Gimnaziji v Kopru, že vrsto let pa vodi srečanja z avtorji, ki potekajo v foyeru koprskega gledališča. Posebno pozorna je Čebronova na manjšinsko stvarnost, tako slovensko v Italiji kakor tudi italijansko v slovenski Istri. Slovenska Istra, ki jo v osrednjem delu matice imenujejo tudi Obala, je namreč relativno nov pojem, saj se je začela opismenjevati v slovenskem knjižnem jeziku šele po drugi svetovni vojni.
Posebno zanimiv pa je bil intermezzo, ki ga je predsednica ZDSDS Andreja Žele vstavila v zakusko, saj se je bila prisiljena nekoliko popraviti. Ob koncu slovesnosti se je v dvorani namreč zahvalila vsem, ki so prišli od daleč, torej iz Kopra in Maribora, kar je izzvalo upravičeno nelagodje med udeleženkami iz Trsta (kot smo zapisali, je šlo za lepo skupino profesoric, ki poučujejo na slovenskih nižjih in višjih srednjih šolah). Izrecno se jim je zahvalila za prisotnost in pozornost, ki jo izkazujejo ne samo kongresu oziroma Slavističnemu društvu, ampak tudi pripadnosti materinemu jeziku.
Primož Sturman
