Pika na (pesm)i
Pesem o ajdi
Kakor bela grud
gorka od krvi,
mlade radosti
v cvetju ajda diši.
Že vsa polna medu
zacvetela je,
pala k nogam ko v snu
ji čebela je!
Grud jo prostrana
napojila je,
z božjo pomočjo
vase skrila je.
Zdaj stoji, diši,
na daljave blešči,
ko golob mi upira
v svet rdeče oči.
Kadar klas šumi,
kmet počije se,
kadar ajda diši,
ji odkrije se!
Plača za ves trud
z medom kdo, s krvjo?
Ktera druga grud
nežna je tako?
Ah, že skoro bo prišla
mrzla in hladná –
na ves svet
legla je čarovnica.
Josip Murn Aleksandrov
Poletje na Krasu: ajdovo polje mi z belimi in roza odtenki prikliče v spomin pesem, šolske interpretacije, impresionizem. In poletje. Čudno, kljub temu da Murn velja za pesnika otožnosti, odtujenosti in žalosti, ki jih v njegovi liriki simbolično ponazarjata jesen in zima, ga asociiram s poletjem, toploto, kresovi, bogato žetvijo in letino. Utrnejo se spomini: pred maturo z dijaki ponavljam, spet opozarjam na motive in tematiko, osvežim naslove. Pomladna romanca, Šentjanževo, Pesem o klasu, Pesem o ajdi… Prav ta Murnova pesem je doživela izjemno veliko interpretacij v šolskih učbenikih in antologijah, a vendar se želim vrniti k njej, tokrat bolj osebno.
Pravzaprav sem šele v letošnjem juliju ob pogledu na nežna ajdova stebla, v prepletu dveh, treh barv, zaslutila tiho lepoto, ki je očarala in začarala pesnika kakor bela grud, kot topla ženska nedrja. Šele tokrat sem med ajdinimi cveti ujela prebliske rožnato rdeče. Verzi so prepojeni z impresionistično občutljivostjo za čutne zaznave (tipa – grud/gorka od krvi, vonja – ajda diši, sluha – klas šumi, okusa – polna medu, vida – na daljave blešči, / ko golob mi upira/ v svet rdeče oči). Kaj vse prikliče v pesnikovo zavest podoba ajde! A predvsem se nam žitarica predstavlja v svojem razcvetu kot vaba za pašo čebel, podobna rdečeokemu golobu; v verzih je čutiti čustvenost in čutnost obenem, preplet prvinskih naravnih elementov, ukoreninjenost v zemljo in povezanost z njenim cikličnim rojevanjem in umiranjem v izmenjavi dobre letine, zasluženega obilja in zimskega počitka.
V pesmi dominira ženski princip, pomembnejšo vlogo igrajo samostalniki ženskega spola (ajda, grud, kri, radost, čebela). Verze prešinja naboj vitalnosti, življenjskosti, rodovitnosti. Ajda se podarja kmetu, poplača ves njegov trud, tudi s sladkostjo medu. Nič zato, če je zaključna poosebitev temna, mračna; mrzla in hladna čarovnica je zima. Ta resda s seboj prinaša opustelost, osamljenost, hlad, a tudi počitek. Gotovo pomeni tudi minevanje, smrt, kot običajno poudarja literarna kritika. A nedvomno je osišče te prelepe pesmi v življenjsko polnih občutjih prvih kitic (zlasti v četrti), katerim sledita retorični vprašanji o nežnosti in darežljivosti ajde, ki daje moko za kruh, za žgance, pomeni preživetje in nagradi kmeta za njegovo delavnost.
Zadnja štirivrstnica je v kontrastu s splošno naravnanostjo pesmi: v idilo ajdovih cvetov trešči črna slutnja minevanja. Vendar to ne jemlje lepote obrisom podob, ki bralko ali bralca lahko na prvi pogled zbegajo zaradi nejasnih povezav. Klasično harmonijo zaokrožajo rime, tudi notranje (Zdaj stoji, diši…; … z medom kdo, s krvjo?), šumevci četrte in pete kitice pa – kakor da v sinestetičnem prepletu zaznav pričarajo šumenje, barvitost in vonj zrelega ajdovega klasja! Čutna impresija narave se preveša v zastrto misel o cikličnosti vsega naravnega.
