Milica Kravos o zgodovini slovenskega gledališča v Trstu
Bivanje ob meji, neposreden stik z drugačnim, nas vedno obogati: sposobni moramo biti interpretirati to drugačnost na pravilen način. Temu dejansko služi tržaška odrska govorica – odražati mora področje, iz katerega raste, in nagovarjati okolje, kateremu pripada. Če te naloge ne izpolnjuje, zasleduje abstraktne svetove in izneveri svoje poslanstvo.
To so dejansko v različnih obdobjih in na različne načine počenjali Slovensko stalno gledališče in njegovi predhodniki, zgodovino katerih je raziskovalka slovenske odrske dejavnosti in globoka poznavalka tržaške kulturne scene, publicistka Bogomila – Milica Kravos, zgostila v publikacijo z naslovom Un teatro per la citta’ – Breve storia del teatro sloveno di Trieste da 1850 al 2000. Kot priča naslov, Milica Kravos namenja študijo predvsem italijanskim bralcem, ki o naši gledališki kulturi “vedo nič ali manj kot nič”, je dejal časnikar in pesnik ter vsesplošni kulturni delavec Marij Čuk na predstavitvi dela, ki je bilo v prostorih Kulturnega doma v petek, 4. decembra. Resnici na ljubo je v delu zbranih veliko podatkov, ki snujejo podrobno sliko ne le našega gledališkega miljeja, ampak tudi širšega družbenopolitičnega okolja, kar pomeni, da je zaradi vsebine knjiga dragocena tudi za manjšinskega bralca in za bralca v matični domovini. Knjiga ni na prodaj, saj so jo izdale nekomercialne ustanove, Slovensko stalno gledališče, Slovenski raziskovalni inštitut in Slovenski gledališki inštitut iz Ljubljane.
Vsebina knjige, ki jo bogatita med drugim tudi natančen popis sezon in dragoceno fotografsko gradivo, se razpreda v šestih poglavjih. V njih avtorica obravnava razvoj slovenske gledališke dejavnosti v Trstu od pomladi narodov 1848 do požiga Narodnega doma, kjer je domovala slovenska teatrska scena; posledice, ki jih je ta dogodek imel na slovensko gledališko kulturno stvarnost do leta 1927; tajno gledališko dejavnost v 30. letih; razvoj, ki ga je slovensko gledališče imelo od povojnega časa do leta 1965; nadaljnje obdobje vse do leta 1978, ko je naš teater prestal globoke birokratske in upravne sunke, in še časovni razmik do leta 2000, ko se za SSG po mnenju avorice začne posebno obdobje, ki sovpada s splošno kulturno krizo evopskega gledališkega okolja.
In ravno iz te sklepne sugestije Milice Kavos je Marij Čuk na predstavitvenem dogodku začel svoje razmišljanje in poudaril, da se avtorica v delu sprašuje, ali niso v zadnjih letih morda birokratski vozli in ciklične finančne krize načrtno odvračale pozornost od temeljne vsebine gledališkega poslanstva, ki nastaja za potrebe določenega okolja: mar ni – kot nagovarja sam naslov knjige – gledališče namenjeno mestu samemu? Čuk je poudaril, da je gledališče vselej prostor interakcije, intimnega, intelektualnega dialoga med dvorano (občinstvom) in odrom. Nenehno snovanje stikov med našim teatrom in mestom je bilo na primer aktualno v vodstveni politiki gledališčnika Josipa Tavčarja, vendar so bila nekatera njegova prizadevanja (na primer uvrščanje italijanskih avtorjev v repertoar) v času deležna neprikritih nasprotovanj. Gledališče je namreč navsezadnje po antičnem sporočilu prostor srečevanj, socializacije in sodelovanj: vedno ob gojenju tistega izrazitega tržaškega predznaka, ki je tudi zaradi teatrskega snovanja v Kulturnem domu na Petroniovi ulici prodiral v svet.
Avtorica se je v svojem posegu zahvalila založnikom in občinstvu, ki je s svojo prisotnostjo potrdilo zanimanje za njeno delo. Dejala je, da je slovenska gledališka govorica v Trstu nastala in rastla sočasno s krepitvijo narodne zavesti ter na tak način spremljala vzpon naše skupnosti. Obrazložila je, da je zamisel za knjigo nastala pred tridesetimi leti, tudi zato, da bi izpolnila poslednjo željo nekdanje tajnice teatra, gospe Merice: “Ti boš napisala zgodovino našega gledališča – me je nagovorila v zadnjih dneh svojega življenja”. Delo je tako nastajalo v dolgem časovnem razponu tudi na podlagi monografskih študij, ki jih je Milica Kravos namenjala času tajnega gledališča v obdobju fašizma in času, ki je sledil požigu Narodnega doma. Zaradi fragmentarnih podatkov je bilo težko sestaviti homogeno podobo tako pomembnega gledališkega delovanja.
IG
