Zgodovina kot ključ za razumevanje prihodnosti v novi knjigi Tomaža Simčiča

Predstavitev nove publikacije GMD v Gorici je potekala v okviru Aperitiva med knjigami

Pri iskanju odgovorov o prihodnosti je večkrat treba pogledati v preteklost. To lahko potrdi Tomaž Simčič, avtor zadnje knjige Goriške Mohorjeve družbe o 250-letni župniji Svetega Antona v Trstu. Pisanje dela, ki je bilo v sredo, 25. marca, predstavljeno v goriški Katoliški knjigarni, je spodbudila skrb o vse bolj sekularizirani družbi. Knjiga vsebuje pregled dogajanja okoli župnije v osrčju Trsta od ustanovitve leta 1777 do danes, pa tudi širšo refleksijo o prihodnosti krščanstva.

Svoje razmišljanje je avtor v knjigi okrepil z besedami sodobnih mislecev, med njimi češkega teologa Tomaša Halíka, ki v svojih knjigah govori o “popoldnevu krščanstva”. Prepričan je, da krščanstvo potrebuje spremembo, da bi se lahko še naprej razvijalo. “Treba se je posloviti od tega, da idealiziramo krščansko civilizacijo, ki morda nikoli ni bila taka, kot si jo napačno predstavljamo, in se oddaljiti od pojmovanja krščanstva kot svetovnega nazora, da odkrijemo neko novo, morda še globljo podobo,” je Simčič strnil prepričanje češkega misleca.

Knjiga o zgodovini, zazrta v prihodnost

250 let slovenske molitve v zavetju padovanskega priprošnjika ni znanstveno-zgodovinsko delo, čeprav je poročanje o prisotnosti Slovencev v Trstu okrepljeno s številnimi viri. Knjiga je sad raziskave, ki jo je avtor opravil v škofijskem arhivu, kjer pa je, kot je sam povedal, še ogromno neraziskanega gradiva.

Župnija sv. Antona in prvotna cerkev, ki je bila takrat znatno manjša od sedanje, sta bili zgrajeni v času, ko je mesto šele nastajalo, in na območju, kjer so živeli slovenski kmetje in vrtnarji, “mandrijani”. Simčič je med raziskovanjem naletel na dragocen rokopis molitvenega obrazca v slovenskem jeziku, najverjetneje iz leta 1785. Takratno veliko skrb za slovenske vernike dokazuje tudi dokument, s katerim župnik daje kaplanom navodila, naj za slovenske vernike opravljajo obrede v slovenščini. Ob koncu 18. stoletja, kot je poudaril Simčič, še ni bilo razvitih nacionalizmov, ki so nastali kmalu zatem, zato ni bilo nič nenavadnega, da se je uporabljal slovenski jezik.

V 19. stoletju se je začelo množično priseljevanje tako Slovencev kot Italijanov, ki so s trebuhom za kruhom prihajali v razvijajoče se mesto z velikim pristaniščem, večina teh priseljencev pa se je takrat asimilirala. Šele ob koncu 19. stoletja se je slovenstvo okrepilo, ko je nastalo slovensko meščanstvo in z njim številna društva, v katerih so se Slovenci družili. Ob zadnjem uradnem štetju leta 1910 se je v Trstu več kot 50.000 ljudi opredelilo za Slovence, Simčič pa je prepričan, da jih je bilo še veliko več. Župnija sv. Antona bi po njegovem izračunu pred izbruhom prve svetovne vojne lahko štela do 120.000 vernikov, če se v tem času ne bi ustanovile župnije sv. Jakoba, sv. Ivana, sv. Vincencija in v Rojanu.

Močno prisotnost Slovencev v župniji dokazuje tudi duhovniška ekipa, v kateri so bili leta 1859 skoraj vsi duhovniki iz slovenskega prostora. Bistveno drugačna pa je bila slika po prvi svetovni vojni, ko so v Trst prišli številni duhovniki iz italijanskih mest. Velika vojna je močno zaznamovala slovensko župnijsko skupnost, ki je še dodatno utrpela prihod Italije. Leta 1920, nekaj mesecev po požigu Narodnega doma, je v cerkvi sv. Antona prišlo do streljanja, kot v knjigi po zapisih duhovnika Franca Guština opisuje avtor. Ob prepovedi pridiganja v slovenskem jeziku, ko je bil pritisk v mestu še večji kot na podeželju, so duhovniki slovenščino ohranjali le še na skrivaj v zakristijah, verniki pa so, da bi lahko še naprej med mašo peli melodije slovenskih pesmi, besedila prevajali v latinščino.

Po letu 1945 se je v cerkev vrnila slovenska beseda, duhovnik Jože Prešeren pa je v Trstu začel organizirati mlade, spodbudil društveno delovanje in nato še skavtizem. V skupinah mladih je bil tudi Sergij Pahor, avtor spremne besede Simčičeve knjige. Pred predstavitvijo dela je podal nekaj osebnih spominov na dogajanje v župniji. Simčiču se je zahvalil, da je s knjigo javnosti predstavil še neznane podatke in jo opozoril na dolgoletno prisotnost Slovencev v mestu in sami župniji. Prisotnim pa je predstavil tudi občutek manjvrednosti, ki so ga slovenski verniki imeli še dolga leta po koncu fašizma, kar je na podlagi osebne izkušnje potrdil tudi moderator srečanja Adrijan Pahor.

Upanje za prihodnost skupnosti

Tako kot je knjiga zazrta v prihodnost, je avtor tudi na predstavitvi poskušal analizirati sedanjost, da bi začrtal pot za naprej. Močno upadanje vernikov je občutiti tudi v župniji, ki danes domuje v strogem mestnem središču, v cerkvi Novega sv. Antona. Eden izmed razlogov je po mnenju avtorja vse manjše število ljudi, ki živijo v mestu. V primerjavi s slovenskimi verniki je italijanski del župnije zelo živ, ker, kot pravi Simčič, verniki prihajajo v mesto od zunaj, medtem ko italijanske župnije na obrobju usihajo. V prihodnost gleda s kančkom upanja, ki ga vpliva predvsem kopica novih vernikov, ki so se iz matice preselili v Trst in se vključili v župnijsko skupnost.