Krutost vojne v upodobitvah
Po ljubljanski mestni hiši, grosupeljski knjižnici in Doberdobu ima v gosteh razstavo slovenskega slikarja in likovnega pedagoga Janeza Vidica Društvo slovenskih izobražencev v Peterlinovi dvorani. Sestavlja jo dvajset ilustracij, izdelanih v fini perorisbi, ki nudijo izvrstno slikovno spremljavo Vorančevemu romanu Doberdob. Vinjete so nastajale maja 1979 v Vidičevem intimnem dnevniku. V njih so prikazane vojaške uniforme z bleščečimi čini, strelski jarki, pa tudi kraški elementi, neobriti obrazi in skupinski prizori. Izvirne ilustracije je uokviril in jih skrbno namestil slikarjev vnuk Luka Vidic, ki je ob svojem dedu užival v risanju in tudi sam srkal ustvarjalni zagon v njegovem ateljeju.
Razstavo in umetnika, ki se prvič predstavlja tržaškemu občinstvu po smrti, je v Društvu slovenskih izobražencev predstavila kustosinja in umetnostna zgodovinarka Breda Ilich Klančnik. Zahvalila se je prof. Tanji Rebula, ki je dala pobudo za gostovanje tako v Doberdobu kot v Trstu, nato pa spregovorila o realistični usmeritvi in veristični, a tudi topli pripovedi, ki seva iz Vidičevih ilustracij. Že zelo zgodaj se je srečal s krutostjo vojne. Bil je zaprt v taboriščih v Gonarsu, Čedadu in Renicciju, od koder so se ohranile njegove prve ilustracije, ki jih je objavil v taboriščnem glasilu. Leta 1944 je odšel v partizane, dve leti pozneje pa se je vpisal na Akademijo upodabljajočih umetnosti v Ljubljani, kjer ga je učil prof. Božidar Jakac, njegov kolega pa je bil Jože Ciuha. Bil je likovni pedagog in je slikal na steklo. Postal je tehnični urednik pri založbi Obzorje. Izdelal je številne stenske kompozicije in poseben način praskank, ki krasijo notranjost in zunanjost šolskih in drugih javnih poslopij po vsej Sloveniji. Izdelal je osnutke za vitraže v župnijski cerkvi sv. Jurija v Slovenskih Konjicah in spomenik talcem v Ljutomeru.
Predsednik DSI Sergij Pahor je povzel pripoved romana Doberdob, pričevalskega in dokumentarnega prispevka o prvi svetovni vojni izpod peresa Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca, ki opisuje svojo vojaško izkušnjo, saj sta dva dela avtobiografska. Voranc je bil v 117. pešpolku, ki je bil sestavljen na poseben način. V njem so bili politični osumljenci, pripadniki demokratičnih in drugih stremljenj, ki so jih imeli za nevarne, a v resnici so bili le žrtve neumnih in podlih odločb. Rekrutirali so tudi moške iz taborišča Talerhof, ne glede na starost. Bataljon je bil pravi Babilon, saj je imel za svoj občevalni jezik nemščino. Takoj za Nemci so bili po številčnosti Slovenci, Čehi, Rusi in Poljaki. Odlomke iz romana Lovreta Kuharja, po katerih je Janez Vidic naslikal svoje ilustracije, je čudovito interpretiral član Radijskega odra Marijan Kravos.
Občinstvo je poslušalo odlomke o sestavi pešpolka, kako so morali vojaki po italijanski vojni napovedi sodelovati na demonstracijah s kričanjem, o mučnem čakanju in strahu na soški fronti, a tudi zelo človeški in čustven odlomek srečanja med vojakom in mlado domačinko, ki je imela moža na ruski fronti že dva meseca. Sledil je odlomek o tem, ko je poveljstvo poslalo invalide v zaledje in je vladala huda lakota, kako je bil tedaj dragocen kos kruha. Vse to prikazujejo razstavljene ilustracije v fini perorisbi, ki kažejo skrben realizem. Vidic je zelo natančno portretiral romaneskne junake in sproti preverjal njihovo verodostojnost.
Šin
